Majhna Zala in njena mama upata na dobre ljudi!

Dvojezični kraj Radmožanci (madžarsko Radamos), dober streljaj iz Lendave z ene ter madžarske meje z druge strani, je lepa in napredna vas, kjer kakšnih 250 ljudi živi več kot solidno. Žal so med njimi, v vasi pod lendavskimi in dolgovaškimi goricami, tudi takšni, ki jim je sreča obrnila hrbet in se skozi življenje komajda prebijajo. In med njimi sta tudi 47-letna Vida Judit Bukovec in njena 11-letna hčerka Zala, ki pravzaprav životarita v bedi in pogojih, ki so zelo daleč od normalnih za 21. stoletje v demokratični in socialni družbi. Mama si vsekakor želi, da bi hčerki omogočila boljše življenje, a kaj ko nima možnosti. Običajno je delala priložnostno, sedaj pa nič. Predlani sta izgubili očeta in moža, ki si je vzel življenje zaradi zdravstvenih težav, tudi Vida, sicer pomožna kuharica, je trenutno brezposelna zaradi zdravstvenih razlogov, s hčerko se preživljata zgolj iz pokojnine, ki jo prejemata po očetovi strani in manjše socialne podpore, kar skupno mesečno nanese okoli 520 evrov. Ko si je 9. oktobra 2017 vzel življenje, je takrat 49-letni Bojan Bukovec, ženi pustil tudi dolgove iz katerih se nikakor ne more pobrati. Enostavno težko živita, deklica menda še nikoli ni oblekla nič novega, le rabljene reči, ki ji podarijo dobri ljudje.

Zali lahko na glavo pade ves strop

Enkratno pomoč iz CSD Lendava dobita in porabita za nakup drv za kurjenje, pa tudi to ni dovolj, dobrih 500 evrov s katerimi razpolagata mesečno pa komajda pokrije režijske stroške in nato nekaj mogoče ostane za hrano. Torej praktično životarita iz dneva v dan. Vida se je pogovarjala s predstavniki lendavske občine, da bi ji pomagali, a je tovrstnih problemov veliko, sama pa ne more v blokovsko stanovanje, ker deklica mora biti blizu svoje šole v Genterovcih, kjer ji pomagajo, in šolo želi zaključiti. Vida, ki izvira iz sosednje vasi Genterovci in pokojni Bojan, ki je bil doma v Lendavskih goricah, sta si hiško v kateri sedaj živita dve ženski, kupila leta 2000. Že takrat hiša ni bila kaj prida, danes pa je groza. Ko prideš tja, vstopiš v hišo, vohaš samo vlago, plesen, preleti te srh, ko se ozreš po prostoru, ko vidiš v kakšnih pogojih živi otrok, ki ni zdrav in prav tako ženska, ki ni zdrava. Zagotovljenih nimata niti osnovnih življenjskih pogojev. Kopalnica, kurilnica in stranišče so skoraj v istem prostoru, kuhinja je dokaj urejena, saj je prebeljena, a za elementi se skriva žalostna resnica. V Zalini sobici se lušči omet in ne samo omet, glede na zamakanje, ji lahko na glavo pade ves strop. V njenem prostoru je še posebej vse črno, plesen je zelo invazivna in otrok tukaj nikakor ne bi smel bivati, še posebej spati ne. Nič posebnega ni niti v mamini sobi, a Vida si predvsem želi, da bi hčerka odraščala v boljših razmerah, saj vse to negativno vpliva tudi na zdravje drobcenega dekliča. Želi si, da bi njena hčerka živela v boljših razmerah, da bi lahko na obisk povabila svoje prijatelje brez sramu. Mogoče bi Zala takrat imela tudi več prijateljev za druženje, saj otroci so pač otroci, eni razumejo njeno stisko, drugi ne.

Seveda se Vida, še manj Zala, dolgo ni želela izpostavljati, a žal je prišla do točke, ko drugega izhoda ne vidi. Vesta, da se lahko zaneseta le na pomoč sočloveka, zadnje upanje so jima dobri ljudje. Poleg finančne pomoči ter otroških oblačil in obutve, bi bili Vida in Zala veseli tudi prehrambenih izdelkov z daljšim rokom uporabe, tudi hrane za pse in mačke, seveda tudi gradbenega materiala in ostalih osnovnih življenjskih pripomočkov. Sedaj, ko sta izvedeli, da so se že našli dobri ljudje, ki naj bi poskrbeli za ureditev strehe in delno celotne hiše, pa nam je Vida zaupala, da bodo notranjost hiše, z opremo in aparati oz. pripomočki v celoti prenoviti, a kljub vsemu je najpomembneje, da bi čim prej uredili kopalnico, saj je težko razumeti, da se deklica stara 11 let nima kje človeško umiti. Ob vsej svoji bedi in revščini bi mama Vida nekako vse skupaj lažje prenesla, če jo ne bi vedno arogantno zmerjali in nadirali odgovorni na centru za socialno delo ter še nekaterih uradnih inštitucijah, kot da bi si ona sama želela stanje v katerem se je znašla. In če otroke še nekako razumeš, izobraženih ljudi, ki prejemajo plače iz proračuna, res ne moreš.

Zala in mama Vida nedvomno potrebujeta širšo pomoč in podporo

Majhna Zala, ki že od rojstva (4.9.2007) ni vajena ničesar dobrega, je skromen deklič, učenka 6. razreda OŠ Genterovci, se praktično niti ne zaveda, da bi lahko živela bistveno boljše. Ima rada vse kar imajo radi njeni vrstniki, čeprav si veliko tega ne more privoščiti. Vesela in zadovoljna je pač s tem kar ji mama lahko ponudi, v posebno veselje pa so ji štirinožni prijatelji, kužki in muce, brez katerih bi očitno živela težje, kot brez kosa kruha. Živali so tudi njeni edini prijatelji, saj vrstnikov v bližini ni in nekateri jo, kot je to pač v življenju, najšibkejšega je najlažje poriniti čez rob, zavračajo. Že njeni začetki niso bili postlani z rož'cami. Rojena je, kot nedonošenka že v 25. tednu, ko je bila težka le 840 gramov in dolga 32 cm. Vse to je vplivalo na njen nadaljnji razvoj in odraščanje, tako da ji je tudi v šoli potrebna posebna pomoč, a kljub vsemu se pač uči in ne zaostaja za sovrstniki. Seveda temu pomagajo tudi na OŠ Genterovci, kjer jo poleg učiteljev podpirajo tudi nekateri sošolci, nekateri drugi pa tega ne razumejo.

Torej, majhna Zala in njena mama Vida nedvomno potrebujeta širšo pomoč in podporo, saj sta dejansko v hudi stiski. In zato dragi bralci ter drugi ljudje dobre volje in dobrega srca, če imate možnost, jima skušajmo skupaj pomagati. Mogoče bosta z vašo pomočjo le prišli do svojega raja, saj ne potrebujeta veliko, le toliko, da rešita svoje nevzdržne težave. Zato naj nas vodi misel, da največ prejmemo, ko damo, ko odpremo srce za nekoga, ki nas potrebuje. Bistveno bolje se počutimo, ko v tem divjem, neumornem tempu življenja pomoči potrebnim prižgemo iskrico upanja in veselja, ko nekomu ogrejemo srce. Konec leta, ko so nas obiskali trije bradati možje, najprej sv. Miklavž, nato božič, in dedek mraz, vsi veliko zapravljamo... Sedaj pa pozabimo na velika darila, pozabimo na histerično zapravljanje. Namesto tega raje delajmo dobro. Pomagajmo, ko lahko. Delimo tisto malo, kar imamo in lepšajmo življenje soljudem z drobnimi stvarmi. Nasmehi, pogledi, zahvalami in stiski rok. Pa bo ves svet lepši in svetlejši. Za vas, zate, za Zalo in njeno mamo, ki že dolgo trpita. Vsi, ki želite in zmorete pomagajte jima in še naprej delajte dobro. Skupaj delimo ljubezen in dobroto drug z drugim. Tako nam bo lepše. Vedno, ko bo priložnost, pa le pomagajte, kdo ve, kdaj bo spet kdo med nami potreboval pomoč ali roko opore. Do tokrat pa, upajmo, da bosta Zala in mama Vida iz Radmožancev zbrali dovolj sredstev s katerimi bosta, potem ko bodo gradbinci solidarnostno uredili njuno hiško, slednjo tudi ustrezno opremili, vsaj kopalnico brez katere si dandanes težko predstavljamo življenje...

Rešimo Vido in Zalo

Drage bralke in bralci, vse, ki si želite pomagati Vidi in Zali Bukovec iz Radmožancev, vas prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Vido in Zalo, sklicna številka 7222. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov. Vida Judit Bukovec, Radmožanci 75, 9223 Dobrovnik.

Gradbinci naj bi sanirali stene, fasado, strehe...

S pomočjo "neznanih" prijateljic Dunje Lešnik in Lidije Šijanec, lahko Vida in Zala že kmalu upata, da jima bodo potrkali gradbinci, ki naj bi jima predvsem uredili stene, fasade in streho. Samostojni podjetnik, mojster Silvo Kocjančič (Kociplesk) iz Moravč, je namreč po seznanitvi z bedo mame in hčerke, ponudil da skupaj s svojimi kooperanti, poslovnimi partnerji in prijatelji brezplačno uredi streho in notranjost hiše. Že te dni bo obiskal Radmožance in si zadevo ogledal, nato se bo odločil, kaj in kako narediti. "Zelo vesel sem, da bom lahko s svojimi kooperanti pomagal gospe in njeni hčerki iz Prekmurja. Obnovili bomo streho in notranjost hiše, da bi imeli človeka dostojno življenje," pove.