Nihče ne more imeti vsega

Vse ima svojo ceno...Moramo videti samo dobre stvari in vedno vzeti v zakup tudi nekaj slabega...Imate krasno službo, dobro plačo, prilagodljiv delavnik, dobrega šefa, ki se z njim vse da zmeniti in tako naprej...Moti vas predvsem obrekovanje in nevoščljivost sodelavcev...

V partnerskem odnosu se je tudi treba sprijazniti, da ne morete imeti vsega...Če vam žena pripravlja specialitete za kosilo, vaša hiša blešči kot iz škatlice in zunaj med rožicami ni videti nobene travice, otroci imajo vedno zlikana oblačila in postrižene nohte, je težko pričakovati, da se bo v postelji obnašala kot tigrica. Nekaj morate vzeti v zakup. Nihče ne more imeti vsega.

Am I happy?

Ali sem srečna? Ali imam vse, kar sem si želela? Pravijo, da ima človek sto želja, ko pa zboli, samo eno - da bi ozdravel. Nekatere od mojih želja so se mi že uresničile. Imam čudovito družino: najboljšega moškega na svetu, ki mi vedno stoji ob strani, lepe in pametne otroke, ki me vsak dan presenečajo s svojo prisrčnostjo, radoživostjo in čustvenostjo. Imam krasno hišico ob gozdu, lepo urejeno okolico, dobro službo, v katero grem s takšnim veseljem, in odlične kolege. Imam kar nekaj znancev in malo manj prijateljev, nekoč sem imela oboževalce na športnem področju, zdaj jih imam tudi, ampak... tisti občudujejo moj videz.

Nekdo mi je napisal preko messengerja, da bi rad odkupil moje rabljene najlonke...Ker ima fetiš na njih...Po njegovem mnenju jaz izgledam top...Niti nočem vedeti, kaj bi z njimi počel...Zadnjič sem objavila sliko, kako rišem na zid, in mi je eden napisal, da obožuje moje noge in bi mi jih z veseljem zmasiral. Dejstvo je, da sem svoje noge sovražila od svojega trinajstega leta in zdaj me je to naravnost osuplo...Najbolj smešna zgodba se mi je pripetila, ko sem se komaj učila uporabljati fb in messenger. Imela sem alergijo in sem kihnila med tem, ko sem se ukvarjala s svojim novim pametnim telefonom. Ne vem, kako mi je uspelo to posneti in nekomu poslati...Dobila sem sporočilo: »O, kihaš, lepo bi bilo slišati tvoj glas,« in mi ni bilo nič jasno. Pomislila sem, kakšen norec je to napisal. Komaj naslednji dan, ko sem prosila hčerko, naj mi ga blokira, mi je rekla, da sem mu to sama poslala...Med drugim so mi predlagali, da bi pozirala za model znanih blagovnih znamk...Halo, prosim? Ali moram pokazati svoj emšo?

Sem takšna, kakšna sem...

Sem kar zadovoljna s svojo zunanjostjo, leta mi še nekako niso prišla do živega, za kar sem zelo hvaležna. Z avtom se ne obremenjujem, glavno, da me vozi...Moj natrpani urnik mi je tudi všeč, čeprav včasih ne vem, kje se me glava drži. Ne glede na vse, vedno najdem čas za kavico in klepet. Nekako sem se tudi navadila na življenje v vasi, mogoče zato, ker sem vedno v pogonu in me skoraj nič ni doma. Mlajši otroci so sprejeli moj način življenja in se jim zdi tako normalno, tudi mož se ne pritožuje...Čeprav... Vedno obstaja razumen dvom. 
Ne razumite me narobe. V svojih kolumnah hočem s trohico ironije pokazati odločilne trenutke svojega življenja. Kako se zgodi, da pri drastičnih odločitvah včasih igrajo vlogo tako na prvi pogled nepomembni dejavniki in malenkosti, katerim običajno ne pripisujemo velikega pomena.

Vse, kar napišem, je moje trenutno mnenje o nečem, in na to poleg vsega drugega lahko vpliva moje razpoloženje ta hip...Čez nekaj časa se moja prepričanja o tem lahko spremenijo (na kratko - ne jemljete me preveč resno.) Če se vas moja zgodba na kateri - koli način dotakne ali se bo nekdo kdaj počutil opeharjenega ali osuplega, s tem ni nič narobe. Vsekakor je boljše, da vas ne pusti ravnodušnega...

Zgodba o uspehu?..

Moje življenje je imelo ogromno vzponov in padcev, mislim celo, da je zadnjih bilo nekaj več, če bo to kateremu v tolažbo...

Pred dvajsetimi leti sem rodila dvojčici in točno na ta dan je moj mož ostal brez službe. Nisem prej imela redne zaposlitve, zato nisem dobila porodniške, samo otroški dodatek. Nismo imeli nobenih prihrankov in smo dejansko bili na robu preživetja. Živelo nas je šest v dvosobnem stanovanju na šestdesetih kvadratnih metrih. Nisem imela denarja za obleke, zato sem se naučila šivati in sem šivala sebi, otrokom, pozneje tudi drugim ljudem. Celo posteljnino sem nam zašila, ker si je nismo mogli privoščiti.

To pa je bil preobrat od mojega prejšnjega življenja, navsezadnje sem kot vrhunska športnica imela v svoji domovini plačo, ki je deset krat presegala plačo mojega očija, direktorja manjšega gradbenega podjetja. Pri devetnajstih sem plačala najemnino za svoje stanovanje, sama sem si ga opremila, vzdrževala sem svojega bivšega dečka ter finančno pomagala staršem in vsem številnim sorodnikom.

Če se zdaj ozrem nazaj, se mi zdi, da se je vse nekako srečno izteklo. Oba sva sčasoma dobila službo za nedoločen čas in stanovanje, ne vem pravzaprav kako, ampak nama je uspelo kupiti parcelo in začeti z gradnjo hiše. To je slovenska zgodba o uspehu.

Moje misli, moje sanje

Čeprav sem si svojo zgodbo o uspehu predstavljala nekoliko drugače: da živim v nebotičniku v velemestu in sem uspešna poslovna ženska. Otroci in družina na splošno ni bila moja prioriteta. Vse pa se je obrnilo čisto v drugo smer.

Nikoli nisem mislila, da bom imela pet otrok in učila šport na vaški osnovni šoli. Po končani športni gimnaziji sem se vpisala na filozofsko fakulteto. (Takrat so moje sanje o študiju astrofizike na Univerzi Baumana v Moskvi že bile pozabljene.) Čeprav so vse moje prijateljice govorile, da pri vsakodnevnih dveh treningih na dan in po tedenski odsotnosti mesečno, to ne bo šlo, sem vztrajala skoraj dve leti...Pozneje nisem imela druge izbire, kot da sem se prepisala na Fakulteto za šport in tam tudi diplomirala. V Sloveniji so me čakali izpiti in nostrifikacija diplome, katere sem opravila brez večjih težav.

To se ne dogaja samo meni. Ogromno ljudi na svetu ne uresniči svojih sanj, njihovo življenje se včasih tako sunkovito obrne, da na koncu sami ne morejo verjeti, kje so pristali. Nekateri brihtneži, ki se jim je obetala lepa prihodnost, zavozijo svoje življenje in nekateri, ki jih je življenje večkrat spustilo čisto na dno, nekako najdejo moč in se dvignejo. In, čeprav ne uresničijo popolnoma svojih sanj, je njihova zgodba vsekakor zgodba o uspehu.

Ali sem srečna? Mislim, da sem... Ampak...Zelo hrepenim po pristnih družinskih odnosih...V Sloveniji nimam svojih staršev in sorodnikov ter zdaj, ko se bližajo obhajilo in birma za moji hčerki, nekako to še bolj občutim...To je moj križ, ki ga moram nositi...Nihče ne more imeti vsega.