Slovenija me še vedno preseneča…

Če se ozrem za nazaj, kaj je bilo tisto, kar me je najbolj presenetilo v Sloveniji?...

Takšna mala državica premore toliko športnih panog in dosega odlične rezultate na svetovnem nivoju! K temu je očitno pripomogla primes Balkana in nemško - avstrijske delavnosti, s te mešanice so nastali športniki, na katere bi lahko bila ponosna dosti večja in premožnejša država.

Moški...So presenetljivo dobro izgledali. In ni samo to. Bili so normalni. Mlajša hčerka mi je postregla s podatkom, da so slovenski moški nekje na desetem mestu po velikosti na svetu, kar je odlično. Ampak ni pomembna sama velikost. Presenetilo me je, da so bili poleg dobrega izgleda zelo pridni, delavni in razumevajoči do žensk. Besede priden ne moreš prevesti v ruščino, ker dejansko ne obstaja. Resno. Nikoli je nismo uporabljali. Za moške. Mogoče ravno zaradi dejstva, da redko najdeš takšnega moškega, ki bi bil priden.

Vsi imate v glavi stereotipno podobo Rusa in vam takoj na pamet pride predsednik te velike države. Včasih stereotipi kar držijo...Približno tako izgleda ogromno Rusov in najbolj zanimivo je v vsem tem ravno to, da jim samozavesti nikoli ne zmanjka. S tem pa spoznanja, da lahko delajo, kar jim paše, njihove ženske pa bodo itak poskrbele za vse. Tu pa ravno prav pride ta ženski princip altruizma.

Ženski princip altruizma

V intervjuju za revijo »Ona plus« je dr. Andrej Perko na vprašanje: »Zakaj si ženske tako zelo želimo reševati moške ?« dejal: »Očitno imate z materinstvom povezan ženski princip altruizma in pomoči, ki je pri vas večji. Po drugi strani pa presegate meje svojih sposobnosti. Globoko v intimi pričakujete, da vas bo moški zaščitil in branil, da se boste nanj lahko naslonile v stiski. Ampak kako, če ste vzele problematičnega tipa, ki je neodgovoren in nezanesljiv ? Vi ga boste rešili z ljubeznijo ?« Govori o tem, da si ženske ne izbirajo korektnih fantov, pridnih študentov, ki ne žurajo naokrog in se ne zapijajo ker se jim zdijo dolgočasni. Očitno si želijo razburjenja ob problematičnem tipu, ki daje vtis »mačota«, v resnici pa je mamin sinček.

To je to, sem si mislila. Saj sem to vse že prej vedela, čeprav sem morala dati to izkušnjo skozi. Od tega je že minilo več kot petindvajset let, ampak vseeno me včasih zaboli, ko pomislim na to. Imela sem fanta, ki se je nekaj časa ukvarjal z manekenstvom. Vse moje prijateljice so mi ga zavidale. Na začetku sem bila presrečna, nisem mogla verjeti, da je to res. Poleg njega sem se počutila kot siva miška, malo sem se bala za vse svoje kolegice oziroma za njega in to je bilo še kar opravičeno.

Ni mu bilo všeč, kako sem bila oblečena, naličena, vedno je imel pripombe na račun moje frizure, postave ali na karkoli, skoraj na vse. Z drugimi je deloval kot džentelmen, vedno je bil prijazen, spoštljiv in zanimiv sogovornik. Rad je spil kakšen kozarček ali dva, brez cigaret tudi ni šlo, preden je vstal, jih je moral pokaditi vsaj tri, že v postelji.  Rad si je urejal frizuro, v kopalnici je lahko preživel po dve ure dnevno kar je za moškega definitivno preveč. Pozabila sem povedati skoraj glavno zadevo - nikjer ni delal. Rekel je, da se mu ne splača delat, ker jaz itak dosti zaslužim za oba in nam nič ni manjka. Poleg opremljenega stanovanja, hrane in stroškov za elektriko in vodo, sem mu plačevala oblačila ter vse njegove konjičke. Vedno mi je rekel, da bo začel delati, ko bo prišel v tujino. In sem mu to - za čuda verjela.

V Sloveniji

Ko je prišel v Slovenijo, je vse bilo po - starem, samo še se je poslabšalo. Zgodile so se hude stvari, o katerih raje ne bi pisala. Rezultat je bil njegov izgon iz države za pet let. Med drugim je bila kriva pijača. Če bi rekla, da se je to začelo dogajati, ko je prišel v Slovenijo, bi se zlagala. Že v Ukrajini sva šla narazen, celo novo stanovanje sem si najela...

Vedno me je našel, prišel s solzami v očeh, z opravičilom in z rožami. Zmeraj sem mu oprostila in spet podlegla njegovim čarom. Če radi gledate ameriške filme, pri meni je bila podobna zgodba, manjkal ji je samo srečen konec. Tudi po izgonu iz Sloveniji sem mu še vedno pošiljala denar, ga klicala in celo sem se srečala z njim na nevtralnem teritoriju.

Zakaj sem to počela? Ali sem ga tako ljubila, da nisem mogla brez njega? Mislim, da ne. Želela sem ga rešiti, mu pomagati, da bi se pobral. Mislila sem, da mi bo uspelo. Kako sem bila naivna! Saj so mi vsi rekli, starši in prijateljice, da se iz tega odnosa ne more razviti nič resnega, da ne morem biti jaz vedno tista, ki služi denar, ampak pri meni ni nič zaleglo.

Mislila sem, da me ne razumejo, da je to pač trenutno stanje, da bo kmalu vse tako, kot mora biti. Edino opravičilo zame - sem bila takrat stara šele enaindvajset let in nisem imela dosti izkušenj z moškimi. Pustila sem se poteptati, pustila sem mu, da je omajal mojo samozavest. Takrat sem si resnično mislila, da me nihče drug ne bo imel tako rad.

Ali bi zdaj dovolila nekomu, da tako ravno z menoj ? »Of course not«. Ampak za ta zanesljiv odgovor sem potrebovala čas in osebnostno rast. Nedvomno pa, da sem potrebovala takšno izkušnjo, drugače ne bi bila to, kar sem.

Pogovori o seksu...Savna

Nikoli nisem mislila, da se ljudje lahko tako odkrito pogovarjajo o teh stvareh...Pri nas v družini o seksu ni bilo omenjeno niti besede, kot, da ne bi obstajal, in če se ne bi sama malo podučila o tem, bi lahko mislila, da me je prinesla štorklja. Ni samo v družini, tudi v ožji družbi ali v gostilni se o tem ni govorilo. Mogoče je zdaj drugačno stanje, navsezadnje sem se odselila v Slovenijo pred petindvajsetimi leti.

Ne rečem, da bi se odkrito pogovarjali o tem, ampak z namigi, opazkami, vse v tem smislu. Na začetku nisem vedela, kako se naj obnašam, potem sem tudi sprejela pravila igre, ker mi ni preostalo nič drugega. Naučila sem se celo na dokaj prijazen in korekten način dati nekaterim preveč vnetim nadlegovalcem košarico.

V moji domovini, lahko pod tem razumete Rusijo ali Ukrajino (forever) smo hodili v savno vsak teden. To je bila oblika regeneracije po napornih treningih. Bila je cela ekipa s trenerjem. Vsi smo vedno bili v kopalkah. Ko gredo v savno moški in ženske skupaj, se zmenijo, da sprva gredo eni, potem pa drugi. Obstajajo celo določeni dnevi, recimo ob ponedeljkih gredo ženske, ob torkih moški in tako naprej. Očitno tukaj v tem planu ni nobenih zadržkov. Kopalke so navsezadnje prepovedane. Nekateri se sprehajajo prosto po Prešernu in nobenemu niti na misel na pride, da bi se česarkoli sramoval. Kar je dejansko tudi prav. Vsi smo se rodili enaki, goli...

Prijaznost, že spet...

Ne bi se rada ponavljala in spet pisala o tem, ampak ne morem, da še enkrat ne bi omenila slovenske prijaznosti. V svoji matični državi sem bila navajena na odrezavost, brezbrižnost in samozadostnost uslužbencev v trgovinah, restavracijah, gostilnih - v glavnem na vseh javnih mestih. V Sloveniji pa sem naletela na prijaznost, razumevanje, dostopnost...Po tolikih letih me to še vedno preseneča...

V vaški gostilni obiskovalec natakarici s takšnimi opolzkimi komentarji izrazi svoje navdušenje nad njeno postavo, da vam priznam - meni je bilo nerodno. Ona pa ga je prijazno postregla in ni rekla niti besede. Sama bi se vendar težko zadržala, ona pa je tako suvereno izpeljala zadevo, da je bilo vredno občudovanja.

Slovenija me še vedno preseneča...