Letošnji občinski praznik malo drugače…

Vsake toliko časa si najdem nekakšno pesem, ki jo moram poslušati najmanj dvajset krat dnevno, da dobim zadostno število endorfinov...sedaj imam pesem »Beautiful« Ni nujno, da je pesem nova, ko jo enkrat slišim in se zaljubim vanjo, mi ne more več nihče pomagati. Moji otroci, ki občasno morajo tudi poslušati te pesmi, iz mene brijejo norca...takrat si vzamem slušalke in grem na sprehod s psom.

Zakaj pravijo, da moški občasno potrebujejo odklop ali odhod v svojo votlino? Ženske smo ravno takšne in tudi rabimo nekaj zase, samo v večini primerov si tega ne dovolimo zaradi različnih stvari, ki se nam zdijo bolj pomembne. Moškim pa se to zdi karseda naravno in samoumevno.

Numerologinja mi je povedala, da sem odvisna od ljudi, in ne bi zdržala dolgo zaprta v nekem prostoru brez stikov z njimi. Mogoče je to odgovor za mojo aktivnost na fb. Pred kratkim sem dobila ponudbo prek messengerja od ne kašnega samooklicanega režiserja za vlogo usodne ali hudobne ženske (tako je napisal...) v slovenski grozljivki, ki jo bodo začeli snemati oktobra letos. Ni to zabavno?!

Najini mostovi

Letošnji občinski praznik se je začel z otvoritvijo dveh na novo zgrajenih mostov, v Kuršincih in Drakovcih. Pri tem sem se spomnila čudovitega filma »Najini mostovi«, ki sem ga gledala nešteto krat in vedno znova bila očarana.

Dve navadni osebi se srečata in doživita nevsakdanjo romanco. Zvezdi te strastne zgodbe sta legendarna Clint Eastwood in Meryl Streep. Film govori o močno povezanih življenjih - osamljena farmarjeva žena in leteči fotograf vstopita v romantično zvezo, ki ju bo, čeprav kratka, oba globoko spremenila.

Ampak zdaj ne bom pisala o ljubezni, tudi o romantiki ne, čeprav bodo nekateri od vas zagotovo razočarani. Pisala bom o najinih mostovih, ki sta bila slavnostno odprta v teh dneh.

Če malo zavrtimo čas nazaj in obnovimo dogodke...Enostavno si ne morete predstavljati, da ima narava takšno moč. Da po dežju spodnese dva mosta, ki sta služila ljudem kar nekaj desetletij. Vedno mislimo, da se takšne grozote lahko dogajajo nekje na Japonskem ali v Ameriki, pri nas pač se takšne stvari ne morejo zgoditi. Pa se.

V to vasico smo se preselili pred osemnajstimi leti. Vedno smo se vozili po mostu. Niti opazili ga nismo, samo peljali smo se. Včasih so otroci metali kamenčke v potok in to je bilo tudi vse. Opazovali smo včasih, kako je po dežju narasla voda in kako je v obdobju suše potok bil skoraj prazen. In zdaj se je po enem strašanskem dežju naš most sesedel in postal popolnoma neprevozen.

Do mosta ne gojim nobenega posebnega odnosa, ko ga pa ni bilo, sem ga zelo pogrešala. Še posebej, ker je čez ta most ležala moja pot za sprehod s psom...Zanimivo, kako reagiramo na stvari, ki so nam dane. Tako smo navajeni na njih, da jih včasih niti ne opazimo. Samo takrat, ko jih ni več, občutimo nelagodje in tesnobo.

Podobna situacija se je zgodila še z drugim mostom par kilometrov vstran in nekaj časa so ljudje morali voziti po drugi poti, ki je bila precej daljša. Ljudje se znajdejo v vseh okoliščinah. Tako so se znašli tudi glede mostov. Včasih sem opazovala pešce in kolesarje, ki so s kolesom prečkali razpadajoči se most...Kaj pa naj bi naredili? Nikomur se ne ljubi peljati odvečnih kilometrov...

Zdaj sta dva mosta bila svečano odprta...Vse je šlo po protokolu, obvezen obisk županje in podžupanov, kulturni program, prerez traku ( moj najmlajši je tako želel imeti ta trak in mi ni dal miru, dokler ga končno ni dobil...) Na koncu so sledili pikniki in prijetno druženje, ki se je kar zavleklo...pregnala ga je samo toča.

Nočni turnir v odbojki na mivki v ŠD Kostanjevica

Ta turnir se izvaja že šesto leto zapored. Igrajo mešane trojke, ki plačajo za prijavnino in potem se s tega ustanovi denarni sklad, ki ga na koncu dobijo zmagovalci turnirja. Letos sem bila prvič na tem turnirju in sem bila pozitivno presenečena...Ne glede na strašne nalive dežja, veter in hladno vreme, so igrali odbojko, in to zelo dobro. To je bilo proti vsem zakonom fizike in človeške narave. Sama sem z odbojko ukvarjala profesionalno, torej igrala sem za denar, ampak mislim, da noben denar me ne bi prepričal, da bi se v takšnem vremenu sploh dotaknila žoge. Zato še bolj občudujem vse tekmovalce, ki se niso nič pritoževali in v premočenih majicah ter bosi, dejansko samo po občutku, ker žoge zaradi dežja niso sploh videli, odlično opravili svoje delo! Celo opazila sem, da zaradi previdnosti niti niso delali dosti tehničnih napak in igrali prav tekoče...Ko sem se odločila, da bom pisala o tekočih dogodkih, ki se bodo dogajali v naši občini...sem pomislila, da je ta dogodek bil pravzaprav zelo tekoč, in to dobesedno, brez metaforičnega pomena...

Bolj fascinantno od izvedbe tega turnirja in požrtvovalnosti tekmovalcev govori samo dejstvo, kako v športnem društvu Kostanjevica potekajo vse športne in drugačne aktivnosti. Ne vem, če obstaja v Sloveniji kakšno podobno športno društvo z isto miselnostjo in podobnim načinom dela oziroma samo finansiranjem. A veste, da recimo, imajo seznam članov, kjer vsak mora kositi travo v okolišu športnega društva in se tudi podpisati po opravljenem opravilu? In tega se vsi prekleto dobro držijo...Med njimi je seveda moj mož, ki bog ne daj, da bi zamudil kakšno tekmo, naj bo to nogomet, košarka ali odbojka ali bi pozabil na košnjo trave. Kaj naj rečem na to? Moj poklon. Človek, ki skrbi za to športno društvo kot za svojega otročička je naš dolgoletni podžupan, Janko Špindler. Enostavno se mu zdi čudovito, da mladi nadobudni športniki z veseljem in dobro voljo počasi prevzemajo vajeti v svoje roke.

Med njimi sem srečala svoje nekdanje učence, ki so mi povedali smešno prigodo o mojem avtu Daewoo Matiz, ki so ga štirje z lahkoto dvignili in obrnili za 180 stopinj. Ne vedo pa, zakaj. Zdelo se jim je smešno. Saj je bilo. Ampak zanimivo, da sem jaz potem celo pot iz Cezanjevcev tuhtala, ali sem ga tako parkirala ali pa ne. Odločila sem se, da sem najbrž pozabila, kako sem parkirala, kar se mi večkrat zgodi. Zato sploh nisem dojela štosa, šele nekaj dni kasneje so mi povedali...

Ne morem, da ne bi omenila zelo intelektualnega pogovora (skrajno redkega v naših časih) z dvema mladima tekmovalcema na turnirju, ki sta - presenetljivo, ali tudi ne - bereta moj blog in sta mi zastavila nekaj vprašanj o inspiraciji, ki jo doživljam pred pisanjem, o intenzivnosti mojega življenja in posledično mojih občutkov ter o moji iskrenosti. Ker še vedno trdim, da sem sramežljiva in če me kdo pohvali, ali sploh omeni, da bere moj blog, mi postane strašno nerodno, ampak sem to nekako preskočila in sem jima marsikaj povedala, upam samo, da ne preveč. Vsekakor sem bila ob kakšnem kozarcu (nepogrešljivem pravzaprav) karseda iskrena, kar bosta najbrž znala ceniti. Še bolj se mi je zdelo nenavadno, da moški bere moj blog, ker sem nekako mislila, da je to branje rezervirano bolj za žensko populacijo, moški pa večinoma gledajo slike...(ups...pa mi ne zamerite, prosim).

Dan druženja - občina na prostem

Ko sem stopila na trg, sem morala sodelovati v poligonu z očali , ki ti spremenijo vid in zadeti kanto z žogo. Moram omeniti, da sem bila v obleki, ki je komaj pokrivala kolena. Po petih poskusih mi ni uspelo. Nič zato. Nasmeh reši vse težave. Že sva s kolegico bili pri stojnici iz Male Nedelje in poskušali vino. Sprašujem se, zakaj se nisem prej udeleževala takšnih prireditev? V živo sva si ogledali trening Tai chi, igro namiznega tenisa na mini mizi, košarkarske spretneže, srečala sem ljudi, ki jih dolgo nisem videla, ampak v mojem življenju pustili ogromen pečat... Med njimi je recimo Peter Žibrat, ki je bil nekoč direktor ljutomerskega kluba in obenem direktor slovenske ženske reprezentance v odbojki. Pravzaprav mi še zdaj ni jasno, zakaj je vsem mojim prijateljem bilo tako smešno, ko sem ga klicala stric Peter.

Še zdaj se spomnim, kako sva šla v Ljubljano na ministrstvo in sem dobila listino o mojem državljanstvu po 11. členu se pravi po hitrem postopku za tuje državljane, v katerih ima država poseben interes. Prejela sem listino, minister pa vrečko. V vrečki za ministra je bil par lovskih klobas...Bizarno, ne da? Kakorkoli že državljanstvo sem dobila dan pred mojo poroko, tako da mi ne more nobeden očitati, da sem se poročila zaradi državljanstva. Kaj pa bi rekli za mojega moža, ki je bil med izbrisanimi (čeprav je vse življenje vključno z rojstvom živel v Sloveniji) in slovensko državljanstvo dobil po nekaj mesecih po poroki?

Spet smo bili na kupu, nekaj bivših Ukrajink, med nami sta bili dve, ki sta ravno prišli na obisk iz Kijeva. A ste slišali mogoče po radio City, kjer so rekli, da v Ukrajini živi najbolj seksi narod? Mislim, da je pri tej trditvi šlo predvsem za ženske. Kijevčanki sta bili očarani nad raznovrstno ponudbo na stojnicah in si želeli nekaj kupiti, pozneje pa sta presenečeni ugotovili, da to ne gre. Ker je vse zastonj. 
Nisem še srečala mojih sorojakov, ki ne bi bili navdušeni nad Slovenijo, nad prijaznostjo in gostoljubnostjo naših ljudi. O Madžarih večinoma delimo isto mnenje. Na morje pa gredo vseeno vsi na Hrvaško.

Moram reči, da mene zelo veseli dejstvo, da sem po 25 letih »samote« spoznala kar nekaj »naših« in smo celo rekle, da bomo že naslednje leto imele svojo stojnico z vodko, kaviarjem, peljmeni in varenikami.

Prleški sejem

Komaj čakam na sobotni sejem in upam, da me ne bo razočaral. Obožujem to pestro dogajanje, to množico nasmejanih ljudi, stojnice, vročino, špricarje, spet špricarje, znane obraze, muziko in iskanje sence. Na srečo imam že kar velike otroke, ki mislim, da mi več ne bodo težili z napihljivimi baloni ter z igračami na baterije. Baloni lahko odletijo, kar se nam je že večkrat zgodilo, lahko ti trije baloni pokrijejo zadnje steklo v avtu in ker mama ne zna drugače voziti vzvratno, če ne gleda nazaj, ima potem velike probleme... Baloni lahko spustijo zrak naslednji dan in potem sledi razočaranje, zakaj je moj balon prazen in obljuba, da bo naslednje leto mama kupila novi balon.
Letos sem na sejmu prvič videla postavitev klopotca (malo me je sram, da si v 25 letih nisem ogledala tega dogodka ...) in poslušala nepogrešljive Štrke. Sedaj sem se resnično malo bolj poistovetila s Prleki, z njihovo, pravzaprav zdaj tudi mojo, kulturo.

Ker sem strastna zapravljivka, nikakor ni šlo brez nakupovanja tekstila, par poletnih oblekic, sladkorne pene za otroke, ki so na skrivaj sami kupili darilo za možev rojstni dan: skodelico z napisom »Najboljši ata«.

Mize so bile polne, pri številnih šankih se je trlo ljudi, pri stojnicah je bila gneča, ljudje so na veliko trošili težko prigaran denar, v ozračju je bila evforija, sreča, veselje ... Zdaj samo še čakamo, da nas s svojim čudovitim glasom bo pobožala Nuša Derenda. Življenje je lepo. Life is beautiful.