Kaj pa ženske pravzaprav ljubijo?
A se spomnite časov, ko ste šle na morje s prijateljicami? Vsak dan ste imele sveže obrite noge in ste bile v pričakovanju ter v stanju pripravljenosti: kaj, če se bo danes zgodilo? Poletne romance so bile kot muhe enodnevnice in niso bile obremenjujoče ter vas niso pretirano skrbele. Poleg lepega spodnjega perila so v vaši mali torbici bili obvezna oprema kondomi, ki so večinoma ostali neuporabljeni, bog že ve, zakaj.
Takrat vaša biološka ura še ni bila, niste še iskale gospoda ta Pravega in ste samo uživale v trenutkih, ki vam jih je podarila usoda. Z leti ste postale previdnejše, pri izbiri partnerja za eno noč vas več ne omami niti njegov fantastični videz, niti vroči pesek, slana morska voda in žgoče sonce, ki vas radodarno napaja z vitaminom D in vam pošilja ultravijolične žarke, ki vas nedvomno naredijo bolj poželenja vredno ...
V vaš kratkotrajen odnos niste vključevale čustev, ker se vam to ni zdelo nujno potrebno. Sčasoma pa ste opazile, da je dosti lepše, če so v vašo igro vseeno vključena čustva. Znanstveniki so ugotovili, da stanje zaljubljenosti traja približno okrog šest mesecev, potem pride na vrsto ljubezen ali pa se vse v trenutku razblini. Partner, ki je tako oboževal svojo partnerico in videl samo njeno lepšo plat, bo kmalu spregledal in uvidel vse, kar je bilo do zdaj skrito očem pod roza očali.
Če bosta ostala partnerja in bosta gradila svoj odnos na medsebojnem spoštovanju, se jima dobro piše, če pa bosta šla narazen, se bosta kmalu sama sebi čudila, kako se jima je to lahko dogajalo ali pa bo tako čutil samo posameznik, če nista bila enako zaljubljena. V resnici je to zelo redek pojav, da se oba zaljubita istočasno. Tega smo vajeni iz ameriških romantičnih komedij, in vedno čakamo, da mora tako biti. Za dolgotrajen odnos, potrjujejo znanstveniki, zaljubljenost sploh ni bistvenega pomena. Večkrat v življenju se dogaja, da je le eden od partnerjev zaljubljen, drugi pa mu samo sledi zaradi hvaležnosti, prijaznosti in usmiljenja ...
A veste, da je človek v stanju zaljubljenosti zmožen storiti najplemenitejše, pa tudi najbolj nizkotno dejanje? In prav za zaljubljenost se zdi, da lahko upraviči sleherno dejanje.
V knjigi »Ne googlaj strtega srca« Emme Garcia sem našla tole:
Kako ugotoviš, ali si mu všeč in je zaljubljen vate?
Če nekaj od tega dela vaš moški, je zagotovo zaljubljen ali ste mu blazno všeč. To pa sploh ne pomeni, da se hoče z vami vezati ter imeti dolgotrajno razmerje. Zanimivo ali žalostno, da v razmerju tega skorajda več ni oziroma vas partner posluša le takrat, ko res mora, niti na misel mu ne pride, da bi kje naletel na vas - raje se izogne, SMS pošlje samo, če je nujno potrebno, pogleda vas pa sploh ne, samo takrat zadrži pogled, ko ga zmoti prekratko krilo, predrzen dekolte ali preveč rdeča šminka. Zmoti pa ga samo zato, ker ne gre z vami in se mu zdi, da boste izpadli v očeh drugih moških preveč poželjivo.
To besedilo oziroma ta dolga poved mi je bila tako simpatična, da sem jo enostavno morala dodati v svoj zapis. Vi pa se sami odločite, ali to drži ali ne. Mogoče se bodo nekateri moški kar zamislili ob tem. Torej, kaj ženske ljubijo?
»Zajtrk v postelji, izlete za konec tedna, čiste rjuhe, sveče, oralni seks, telefonski klic, čistilko, prosti čas, crkljanje od zadaj, moškega, ki zna voziti in lahko prestavi vzvratno z eno roko, medtem ko z drugo drži volan, moškega, ki zna popravljati stvari in zna zabavati malčke, široka ramena, načrt, človeka z dobrim praktičnim znanjem o ženskem telesu, zašepetane opolzke besede pri večerji, duhovite ljudi, odlično knjigo, udoben nedrček, ljubezenska pisma, rože, dežne kapljice na vrtnicah in brčice mladih mačk.« (Emma Garcia, »Ne googlaj strtega srca«)
Z vsem zgoraj napisanim bi se zagotovo strinjala, razen z brčicami mladih mačk ne. Komu to sploh pade na misel?
Ko sem bila še najstnica, sem si mislila, da so vse te stvari: ljubezen, zaljubljenost, seks, avantura rezervirane predvsem za mlajšo populacijo. Prepričana sem bila, da tisti, ki so dopolnili štirideset ali več, sploh ne seksajo več ... Zdaj sem sama v teh letih in seveda mi je kristalno jasno, da to nikakor ne drži. Najdejo se zaljubljeni šestdesetletniki in tudi prav je tako. Kaj pa ljudi žene, da se tudi v primeru, če so že vezani ali imajo družino, še vedno ne umirijo? In še vedno niso preleni za ves ta proces?
»Da človek spozna koga drugega, da mu pripoveduje, čeprav v grobih potezah, o svojem življenju, da privoli v dvorjenje ali se ponuja, da spodbuja, da kaže zanimanje, da se prikazuje v najlepši luči, da pojasnjuje, kakšen je, posluša, kakšen je drugi, da premaga sumničavost, da se na drugega navadi in se ta drugi navadi nanj, da spregleda, kaj mu ne ugaja. Najprej korak, potem drugi in tretji. To je utrujajoče in ima v sebi nekaj ponavljajočega se in že preizkušenega ...« (Javier Marías, »Zaljubljenosti«)
Nekateri ljudje so čisto zadovoljni v svojem kalupu, v katerem živijo, niti si ne želijo novih prijateljev in novih poznanstev. Mogoče jih je strah iti skozi vse te korake ali so imeli neprijetne izkušnje s tem ali so pač samozadostni. V vsakem primeru niso odvisni od ljudi in od odnosov z njimi. Nekateri pa so vedno odkriti za nova poznanstva in se veselijo kakršnegakoli prijateljstva.
A veste, da se zapeljevanje in potem kratka avantura včasih začneta z izzivom, komaj pozneje pridejo na plan čustva? Če sploh pridejo ... (pravzaprav govorimo o varanju ...) Kaj pa o tem misli naš častiti g. Freud?
»Ali pa gre morda za tisto temeljno nezavedno fantazijo, v kateri se želimo vrniti v območje popolnega ugodja in varnosti, ki sta nam ga dajala toplo materino telo in naročje, zdaj pa to pričakujemo od tretje osebe? Paul Verhaege je v knjigi Ljubezen v času osamljenosti podal sijajno razlago, v kateri je opisal človeka kot najbolj hrepeneče bitje, ki biva na Zemlji. Iščete morda ideal te popolne harmonije, ki je bliže pesniškemu izrazu in umetniškim stvaritvam kot resničnosti vsakdanjika?« (Samo Babuder)
Dejansko je vse to težko razumeti in še težje razložiti, kdo in zakaj potrebuje nove seksi frende in avanture. Mogoče gre v njihovem primeru za premalo intenzivnost občutkov, ki jih doživljajo v svojem razmerju.
Zdaj vas bom malce razočarala ...
V resnici nikoli nisem šla na morje sama s prijateljicami. Ko sem bila še v Ukrajini, sem šla trikrat letno na morje na priprave, kjer smo imeli tri treninge na dan in za kakšne posteljne aktivnosti ni bilo ne časa ne energije. Potem sem se poročila in sem skoraj vedno bila noseča ali že obkrožena z majhnimi otroki, tako da sem na morju bila najbolj srečna, ko so moji otroci končno, poudarjam - končno - zaspali...