»Čez lužo« je odšel leta 1964, a se rad vrača k rodni grudi

Zelo prijetno in veselo je bilo v "središču prijaznih in prijetnih ljudi, odlične kulinarike in vrhunskih vin", na Izletniški kmetiji Breznikovih v Komarnici v osrčju Slovenskih goric. Kako tudi ne, ko pa se je na družinskem srečanju zbrala večina članov družine in potomcev štirih bratov Lončarič iz Lokavcev in Negove. Kakšnih 50 jih je prišlo z namenom druženja, a tudi spoznavanja in zbliževanja, poleg bratov pa so zraven bili predvsem bratranci, sestrične, njihovi otroci in drugo sorodstvo. Predvsem so gostje iz Kanade, družina najmlajšega izmed štirih bratov Lončarič, Karla želeli še bolj spoznati čim več sorodnikov iz Slovenije. Čeprav so se gostje z druge strani luže trudili, je komuniciranje v maternem jeziku njihovega očeta in dedka bilo praktično nemogoče. Zato pa je dobrodošla angleščina, katero obvladajo predvsem mlajši člani rodbine Lončarič, a tudi nemščina, saj je Karlova življenjska sopotnica, soproga Silvia rojena na Tirolskem v Avstriji. Sicer pa v prijetni in veseli družbi nobene jezikovne ali kakšne druge barikade niso bile posebna ovira za zanimivo rodbinsko srečanje in druženje.

Ker je v ospredju dogajanja bil kanadski Negovčan oz. negovski Kanadčan, Karel Lončarič, ki je iz Slovenije odšel pred 55 leti, nas je predvsem zanimala njegova "tujska zgodovina". Čeprav je dolgo odsoten iz domovine, se z veseljem vsaj dvakrat letno vrača h rodni grudi. Na Negovskem Vrhu je zgradil hišo, kjer ob prihodu preživlja in obiskuje svojce ter prijatelje iz mladosti. Med zanimivim klepetom smo izvedeli, da je Karel bil rojen ob koncu 2. svetovne vojne, leta 1945, pred njim so bili rojeni bratje: Slavko (1937), Maks (1939) in Anton (1942). Po končani osnovni šoli v Negovi in Učiteljišču v Murski Soboti, je Karel kot 19-letnik odšel s "trebuhom za kruhom" v tujino. Najprej je krajši čas bil v Nemčiji, nato pa dve leti v Avstraliji. Ni se mu posebej dopadlo na 7. celini, in se je kmalu znašel v ZDA, a tudi le za kratko. Posebej se je znašel v Kanadi, in sicer v lepem pristaniškem mestu Vancouvru. Slabo leto dni je delal v gozdovih na bližnjem otoku, nato si je uredil korporacijo za servisiranje in vzdrževanje avtomobilov. Po devetih letih je postal podjetnik ključavničarske stroke, ob tem je uredil podjetniško cono s številnimi storitvenimi dejavnostmi. Objekte je oddajal v najem in lepo živel, ob tem je zgradil dodatno industrijsko - trgovsko cono z različnimi uradi in pisarnami, kjer so bile posebne prodajalne vrhunskih tekstilnih izdelkov, kjer slovi prodajalna poročnih oblek. Ko se je upokojil, še naprej prejema rento oz. najemnino, tako da lepo živi, in kot rečeno vsako leto enkrat do dvakrat obišče svojo domovino Slovenijo. Tokrat pa so, po petnajstih letih, iz Kanade prišli praktično vsi najbližji sorodniki, nekateri sploh prvič.

Karel si je sicer v tem času ustvaril tudi družino, saj se je poročil s sosedo iz Avstrije, Tirolko Silvio, s katero ima hčerko Brendo, ki je poklicno profesorica, in sina Alexandra, podjetnika tiskarsko - grafične stroke. Hčerka Brenda ga je z možem Michaelom obdarila z vnukinjama, 14-letno Eliano in 11-letno Alio. In sedaj je Karlu vse na mestu, vesel in zadovoljen v svoji jeseni življenja, še posebej ko je v družbi svojih najdražjih, med katerimi so seveda tudi sorodniki iz Lokavcev in Negove ter okolice, kjer živijo družine in potomstvo njegovih bratov Slavka, Maksa in Antona.

Ob odlični kulinariki in vrhunskih vinih pri nekdanji vinski kraljici Martini Breznik, in njenemu očetu, vinskemu vitezu Damjanu, ter drugih družinskih članih in sodelavcih, nikakor ni moglo biti slabo. Prijeten klepet, uradno spoznavanje, ter konec koncev tudi harmonikar iz družine Lončaričevih, Bojan Šijanec, so poskrbeli, da je večurno druženje hitro minilo. Do novega snidenja, na tej ali drugi strani velike luže, kot so dejali.