Morje. Končno…(a se zavedate čarobnosti trenutka?)

A se vam je že kdaj zgodilo, da ste recimo mislili oditi v nedeljo na morje na Hrvaško, v petek zvečer pa ste ugotovili, da je enemu od otrok potekel potni list. Meni se je. Vsi moji otroci imajo namesto osebnih izkaznic potne liste, ker večkrat gremo v države, kjer osebne izkaznice ne pridejo v poštev. Da bi rešila situacijo, sem zavrtela par številk, se pozanimala, preizkušala različne možnosti. Ni šlo. Ugotovila sem, da obstaja edina varianta, da v ponedeljek zjutraj gremo na Upravno enoto v Ljutomer, damo vlogo in potem hitimo v Celje in tam dvignemo dokument. Vendar nam ta »hitri« postopek ne more vrniti dveh brezskrbnih dni na morju.

A je res za vse kriv mož?

Že mali otroci znajo šteti in so hitro dojeli, da očitno na morju bomo en dan in pol manj. Jokali so vsi po vrsti...Jaz bi tudi najraje zajokala, ampak nič ne bi pomagalo. Poskušala sem se zamotiti z delom, da bi pobegnila mislim, kakšni bedaki smo pravzaprav. Seveda bolj krivim moža kot sebe (ker itak nekdo mora biti kriv). Pri nas je tako, da on skrbi za vso papirologijo, se pravi račune, denar, registracije, zavarovanja in ima vse dokumente prek. V obratnem primeru bi že ostali brez avta ali bi nam blokirali račune. Seveda bi se sama lahko spomnila na to in pogledala, ampak se nisem. Že prej sva se malo skregala oziroma sem se skregala jaz z njim, on se ni z mano - in posledično se nisva prav dosti pogovarjala, kar mi je potem bilo zelo žal.

Spominjam se filma »Dnevnik Bridget Jones: Na robu pameti«, kjer se ona v tajskem zaporu pogovarja z obsojenkami. Ženske se začnejo pritoževati nad svojimi moškimi, ker jih pretepajo, silijo k drogi, pošiljajo na cesto, da bi služile denar...Bridget jim na začetku pove, da je tudi razočarana nad svojim bivšim, ker ji je šel na živce s svojo doslednostjo in redoljubjem, ker je zvečer pred spanjem zlagal nogavice...in še, in še...Pravi čas otrpne, pogleda naokrog in vidi začudene poglede tajskih žensk, ki ne razumejo absolutno ničesar - zdi se ji, da to ne bo dobro, in zlaže se, da je tudi njen moški pil, jo pretepal in tako dalje...Takrat jo ženske sočutno pogledajo in sprejmejo medse. Njo pa doleti spoznanje, da so te stvari, ki so jo prej motile, takšne malenkosti - v resnici niso omembe vredne. Drugače je njen bivši zelo dober, pošten človek, na katerega se vedno lahko obrne...Mislim, da ste dojeli bistvo. Včasih sem prestroga do svojega moža...

Kakorkoli že, odpotovali smo ob pol desetih, na morje prispeli ob šestih zvečer. Vmes smo imeli tri zastoje, prehodili smo pol Celja, da bi našli Upravno enoto, in opravili kosilo v McDonaldsu, da bi pred otroki vsaj malo omilili občutek krivde... Nekaj časa sta se najmlajša ukvarjala z minioni, ki sta jih tam dobila, ampak tudi za njih je bilo vsega preveč. Prišli smo hkrati z nevihto, tako da s kopanjem v morju, o katerem smo sanjali celo pot, ni bilo nič. Na srečo se je malo razvedrilo in smo na veliko veselje otrok odšli na sprehod ob morju ter v nepogrešljiv lunapark, kje so otroci hitro pozabili na vse nezgode. Kako malo je včasih treba, da se otroci počutijo srečni!

A res ne moremo brez socialnih omrežij?

Odstranila sem messenger s svojega pametnega telefona. Ne samo v času dopusta, za vedno. Ko sem se zbudila in so drugi očitno opazili zeleno lučko - se je začelo: po dvajset sporočil od dobrega jutra, do sličic s kavico in nekakšnimi plišastimi živalcami do konkretno ženitvenih ponudb ali predlogov za srečanje, spet na kavici. Očitno, jutra in kavice imajo nekakšno čarobno moč ali erotični pridih... (Moram priznati, da sem za to delno kriva kar sama, ker objavljam preveč lepih slik ...) Ne preseneča pa me več ogromno število osamljenih moških, ki si ne upajo ogovoriti ženske v živo, prek messengerja pa bi se pogovarjali v nedogled. Saj je zanimivo spoznavati nove prijatelje, ampak nimam za to niti volje niti časa.

Se spomnite pravljice Hansa Christiana Andersena »Svinjski pastir«, v kateri je cesarjeva hči bila tako radovedna in jo je strašno zanimalo, kdo vse in kaj kuha za kosilo. Zaradi svoje želje, (ki me nekako spominja na vojaerizem, ker kuhanje vsekakor spada med skoraj intimne, družinske dogodke), je izgubila princa, ki je bil resnično zaljubljen vanjo.

Saj ne rečem, da ni bilo zanimivo včasih pokukati komu sveti zelena lučka in presenečena ugotoviti, da jih ogromno bedi tudi ponoči. Ko enkrat nisem mogla spati in sem si ponoči za par minut prižgala telefon, že sem dobila nekaj »A ti tudi ne moreš spati?..«

Zato sem imela telefon vedno po tihem, da me to ne bi motilo. Tako tudi na velikonočno nedeljo zjutraj nisem slišala klica, da bi šla prevajat na sodišče in sem bila ob precejšnjo vsoto denarja.

V vsakem primeru se počutim olajšana, čeprav se viberju, whatsappu in fb še ne mislim odpovedati.

Morje, morje...

Letos je moja trinajstletnica, ki ji je zadnjič potekel potni list, dobila poziv za priprave članske ekipe 1. lige. Bila je presrečna in ponosna nase. Ampak mi pa vendar gremo na morje! Nekoč, ko sem prišla v Slovenijo, če je katera članica ekipe manjkala na pripravah zaradi morja, meni ni bilo nič jasno. Kako lahko? A niso vedeli, kdaj bodo začeli s pripravami? Zdaj na to gledam čisto drugače in razumem vse. Ni je. Na morju je.

Redno obiskujem terme, imam kožo že kot kakšna mulatka, ampak morje...z njim se nič ne more primerjati...Lani nismo šli na morje, ker smo bili na dopustu v Ukrajini, in meni se je to poznalo celo leto. Pomanjkanje. Morskega zraka, teh čudovitih valov, teh drobnih kamenčkov in gladkih skal, vročine, soli na brisačah, sprehodov ob obali, jutranjih tekov ob morju in plavanja...

Obožujem jutra, svež kruh z maslom in marmelado, vročo kavo na terasi s pogledom na morje...Ni mi bilo težko teči, če sem šla teč takoj po tistem, ko sem se zbudila in nisem imela časa razmišljati, ali bi šla teč ali bi še poležavala.. .Po jutranjem teku sem se počutila, kot hrček na tekalni stezi, imela sem strahovit zagon. Še lepše mi je bilo, ko sem ob teku srečala toliko somišljenikov oziroma tekačev, čisto drugače je, ko tečem doma in srečam samo avte in traktorje.

Če zanemarimo malenkosti, da se prvi dan ni hotela prižgati pečica, da smo pozabili zobno ščetko za malega, da se je razbila marmelada v kozarcu in stresnega dogodka, ko sem plavala za odbojkarsko žogo, ki so nam jo skoraj odnesli valovi, je vse bilo čarobno: čofotanje med valovi, branje revij in knjig na plaži, lunapark, minigolf, neskončni sprehodi, ta omamen vonj po hrani iz restavracij na plaži, palačinke, miške, krofi z vaniljo in neskončne tržnice, kjer smo vedno kaj kupili in še, in še ... Vsaki večer je bila muzika in sem plesala, večinoma sama ali skupaj z otroki, zadnji dan me je mož med plesom lambade skoraj odvlekel s plesišča... Ker se je bližal dež... Pa kaj zato? Bi plesala v dežju...

Vreme je bilo odlično, morje čisto, toplo, otroci so se zabavali: skakali s pomola ali na vodnih toboganih, gradili gradove iz morskih skal, iskali školjke in rake, v glavnem so počeli tiste stvari, ki jih pač otroci počnejo na morju ... seveda ni šlo brez kreganja za eno ali za drugo. Na plaži smo igrali odbojko, »Enko« in »Osla« ter smo punce brale, brale...Mož ni hotel brati na plaži, kajti je rekel, da ni videl nobenega moškega, ki bi to počel. Na plaži. Res je. Nismo bili zavarovani pred padci, najbolj je nastradal najmlajši, ker se mu je vedno nekam mudilo, tako da so bile praske na kolenih in komolcih obvezno na dnevnem redu. Poljubčki na obolelo mesto in malo cartanja so pomagali bolj kot katerakoli krema. Midva sva se tudi imela fajn, čeprav sem ugotovila, da sem na koncu tedna že zelo utrujena. Od dopusta. Zjutraj po teku je bilo treba pripraviti zajtrk in še nekaj za kosilo, vse spakirati za na plažo, potem hitro skuhati obed, nahraniti vse, pospraviti in spet pripraviti za na plažo, pozneje je sledila večerja, ki se tudi ni naredila sama, kdaj pa kdaj pa smo šli ven jest, ampak kaj, ko otroci nočejo jesti vsega. Zvečer pa je treba otroke in tudi sebe lepo urediti (mož in starejša hčerka, hvala bogu, se znata sama...) in ... sledi lunapark, ki je bil tako daleč. Po vožnji na vrtiljaku sem bila kar omotična, moja obleka je plapolala v sunkih vetra, kot obleka Marlilyn Monroe...Večinoma smo prišli nazaj ob desetih, enajstih zvečer in smo včasih mlajšega kar nesli, saj ni mogel več hoditi. Ampak nič zato. Zadnje dni se je že naveličal vsega, niti morje ga ni veselilo, samo lunapark. Komaj je čakal, da se vrne domov k svojim lego city kockam...

Uživala sem v teh sprehodih, v tej množici ljudi, ki me je spominjala na utrip velikih mest, po katerim še vedno čutim nostalgijo. Srečali smo ljudi vseh narodnosti, vseh velikosti, večinoma so bili lepo oblečeni, prijazni, nasmejani; občudovali smo jahte in vdihovali morski zrak, kot bi želeli napolniti z njim pljuča do naslednjega leta.

Jutro. Tek ob obali. Delam vaje. Gledam v daljavo. Me boža morski veter. Za trenutek se ustavim, pomislim. To je to. Tega se bom spominjala. »Ta trenutek je neprecenljiv.«

»So trenutki, ko ne moreš verjeti, da se dogaja nekaj čudovitega. In so trenutki, ko se popolnoma zavedaš, da se dogaja nekaj čudovitega.« E -romanca Rainbow RowelI.