Popolna in nepopolna telesa…V kopalkah in zgoraj brez…

V nobenem letnem času ne vidimo na kupu toliko čvrstih in ni preveč čvrstih teles v kopalkah, kot sedaj. Nekateri razkazujejo mišice, drugi svoje neskončne tatuje, nekateri se sončijo zgoraj brez, čeprav bi bilo lepše, če bi ta del svojega telesa prikrili s kopalkami, ker modrček vsekakor da prsim lepšo obliko. In moškim pusti več domišljije.

Nekaterim je čisto vseeno, kako izgledajo in se sploh ne potrudijo, nekateri se potrudijo preveč in so vsi depilirani, imajo popoln make - up ter frizuro in bog ne daj, da bi jih kdo slučajno poškropil z vodo...Moški se lahko za celo leto naprej nagledajo najboljših delov ženskih teles ter se prepustijo svojim fantazijam. Moram reči, da čeprav ženske ne fantaziramo toliko, kot moški, ampak tudi rade pogledamo tako moške kot ženske. Če imamo na plaži ob sebi prijateljico, je dobro, ker se z moškimi ne moreš pogovarjati na tak način. Oni so včasih tako omamljeni od obilja ženskih teles, da se jim vse zdi dobro in sploh ne razmišljajo kritično.

»Beautiful people«! Ugotovila sem, da sem o tem že nekaj pisala, ampak ta pesem in ta malce žalosten videospot mi ne dasta miru. Kar smilita se mi. Ta dva. Mogoče pa se jima smilijo vsi drugi...

Zakaj nekaterim enostavno uspe? Ed Sheeran. Vsaka njegova nova pesem postane hit. Hit letošnjega poletja je bila pesem I Don't Care, se pravi ne sekiraj za nič in živi maksimalno. Pred kratkim je objavil pesem Beautiful people. Ed Šheeran je eden redkih pevcev, ki se ravno ne more pohvaliti s svojim videzom. Ampak je lep. Definitivno. Ker s svojim prečudovitim glasom izžareva notranjo lepoto.

V pesmi se dva povprečneža znajdeta med lepimi ljudmi in se ne počutita dobro. Ker sta tako navadna. Ali mogoče se nam to samo zdi? Onadva pa uživata...Zanimivo je, da se z lepoto ali popolnostjo obremenjujejo samo lepi ljudje, drugi - ali so se že sprijaznili s svojo usodo, ali jim je resnično vseeno, kakšni so. Dejansko pa uživajo v življenju bolj, ker niso tako obremenjeni s svojim videzom.

Ali se imate za lepega človeka?

Ali se imate za lepega človeka? Vsak od vas bo našel na sebi najmanj deset napak in odgovoril: "Seveda, ne..." Sama vam z lahkoto v minuti naštejem kar nekaj svojih pomanjkljivosti, zaradi katerih sem svetlobna leta daleč od popolnosti.

Kakšni pa so lepi ljudje? Takoj padejo v oči, ker med množico izstopajo. Imajo karizmo, in poleg lepih potez vas začarajo s svojo samozavestjo. Enostavno se zavedajo svoje lepote. Leta sploh niso pomembna. Imam namreč srečo, da je mati narava poskrbela za moj lep videz. Nikoli nisem o tem razmišljala, bila sem športnica in mi je zadostovalo že to, da sem izgledala kar v redu. Še zdaj ne razmišljam tako, ampak številni komentarji in komplimenti, ki sem jih začela dobivat pri svojih petinštiridesetih letih, odkar sem dobila facebook, so me naredili bolj samozavestno glede svojega videza, včasih celo prevzetno.

Opazovala sem druge ljudi, pozorno gledala njihove slike - ugotovila sem, da res znam pozirati, na slikah imam velike, ranljive oči, ki pri moških izzovejo zaščitniško funkcijo, založeno v njih z geni. Včasih mi uspeva na slikah zelo všečen nasmeh. Res je, da ne objavljam slik, ki mi niso všeč in se resnično potrudim, da vedno izgledam brezhibno.

Vzhod - zahod

V Rusiji in Ukrajini, za moškega, ki ima ogromno denarja, ženska velja za njegov atribut, z njo se postavlja pred drugimi. Čim več ima ženska lepih potez, in čim bolj urejena je - več milijonov se skriva na njegovih bančnih računih. Zanimivo je, da v Sloveniji tega ni. Žene dobro situiranih poslovnežev nočejo pretiravati s svojim videzom, včasih se sploh nočejo potruditi, da bi bile lepše. V nobenem primeru nočejo biti njim za okras. To je razlika med vzhodno in zahodno evropskimi ženskami. Zahodne ženske so dosti bolj samozavestne, včasih celo preveč, kar tako, brez podlage. Mislijo, da jih lahko moški imajo radi že zaradi njih samih in zato ne potrebujejo lepih oblačil. Ženske z vzhoda pa so že tako vzgojene, da morajo biti lepe za svoje moške in jih zadovoljiti.

Če grem na kakšno zabavo z možem, se uredim od A do Ž. Izstopam. To njemu ni preveč všeč, po moje bi bil bolj zadovoljen, če bi imela na sebi klasično belo bluzo in črne hlače. Brez make - upa. Brez rdečih ustnic. Ampak takšna ne grem nikamor. To se mi upira. Zame je to dogodek, nanj se pripravljam in se počutim dobro, če sem takšna. Moram biti sama sebi všeč v svoji opravi. Niti me ne zanima, če bo to všeč drugim moškim, ali drugim ženskam. In temu se ne mislim odpovedati. Čeprav pri šminki za ustnice sedaj raje uporabljam blago roza barvo.

Knjiga »Max« Sarah Cohen - Scali

A veste, kako je v Nemčiji pod vladavino firerja potekala selekcija in kako so izbirali ženske za oploditev z moškimi, da bi rodile popolne dojenčke ter med ugrabljenimi poljskimi otroki iskali tiste, ki so najbolj ustrezale tako imenovani arijski rasi? Nekaj odlomkov iz knjige vam bo to predstavilo...

»Selekcija poteka bolj ali manj enako kot pri deklicah. Dečki so čisto goli, tudi oni.. Vendar jih ne poležejo na mizo, da bi jih pregledali z žepno svetilko. (Prednost je, da imaš lulčka, ki visi ven, in ničesar ni v notranjosti.)

Deklice s kvadratki so v posvojitvi do šestnajstega leta. V tem času zrastejo, v tem času se jim špranja dovolj razširi, da lahko vanjo vstopi esesovski penis. Tako je! Pri šestnajstih jih sparijo z esesovci in delajo otroke. Lepe svetlolase otroke z modrimi očmi. Darilo za firerja.« To se je dogajalo v taboriščih pri tujcih...Ampak ni samo tam. Glavnega junaka knjige »Max« je rodila čistokrvna svetlolasa in modrooka Nemka, ki so jo sparili z esesovskim vojakom, katerega nikoli ni poznala...

Kaj vse so ocenjevali pri dojenčkih?

• Dolžina rok
• Dolžina iztegnjenih rok v razmerju z medenico
• Dolžina trupa
• Krivina udrtine na prsih
• Dolžina nog, spolovila, stopal, dlani
• Razporejenost prstov na rokah, na nogah
• Velikost ušes
• Razprtost uhlja
• Razmik med očmi

• Sesalni refleks
• Iskalni refleks
• Vzorec las
• Barva oči
• Pregled lobanje

»Če je lobanjski indeks razmerje med prečnim in vzdolžnim premerom, pomnoženo s sto, pridemo do rezultata...74. Zatilna izboklina na zadnji strani je dobro izražena, čelnega izbočenja ni. Lobanjski indeks potrjuje, torej, kar je očitno tudi vizualno, se pravi, dolgo in ozko glavo novorojene osebe. Sklep: otrok je dolihokefalen. Dosega vsa merila brez izjeme. Selekcije popolnoma ustreza.«

»A dolihokefalen ne spominja na »hidrokefalen«, se pravi na dojenčke, ki imajo polno glavo vode, ne? Invalide, debile...« se sprašuje Max, ki je bil izbran za popolnega.

Mogoče koga zanima, kaj se je zgodilo z drugimi dojenčki, spočetimi na takšen način, tistimi, ki niso ustrezali vsem meritvam? Premestitev, če veste kaj to pomeni...V ta drugi svet.

Če tem odlomkom moram sploh kaj dodati?

Popolna in nepopolna telesa...

Na plaži sem zagledala prelepo mladenko. Bila je popolna: obraz, lasje, postava, kot če bi jo narisal najboljši slikar, in še prelep nasmeh je imela. Če jaz nisem mogla odtrgati oči od nje, kako so se šele moški počutili ob pogledu na takšno lepoto, ki enostavno jemlje dih... Poleg pa sem opazila njeno mamo, ki ni bila ravno grška boginja, in druge ljudi, ki so v primerjavi z njo bili tako nepopolni...tako drugačni.

A ni to prav, da se vsi razlikujemo po obliki teles, rok, nog, prsi, ustnic, imamo različno razdaljo med obrvmi in oči različnih barv, nekateri se pohvalijo z mogočnimi lasmi, drugi jih imajo malo manj ali jih sploh nimajo...A si predstavljate, da bi na plaži bili vsi enako visoki, z enakimi blond lasmi in modrimi očmi ? Ne bi bilo to srhljivo, kot bi se znašli nekje med roboti in na drugem planetu?!

Res je, nekateri pač izstopajo po svoji lepoti, ampak se poraja vprašanje: ali so dejansko srečni? V zaključek bi vam še rada povedala ravno zgodbo o lepoti, ki ne prinaša vedno sreče...Dogaja se v Afganistanu, leta 1949...V revni vasici sta se rodili dvojčici, Masuma in Parvana. »Masuma je jokala samo takrat, če jo je bilo treba nahraniti ali previti. Kadar je bila budna, je bila igriva, dobrovoljna, zlahka se je navdušila. Parvana je bila tiranka. Njen oče je pobegnil k bratu, kjer je poslej spal.« Ko sta odrasli, so se razlike med njimi še povečale. »V vsakem prehodu je Parvana ugledala, kako so se moškim zasvetile oči, ko je mimo stopila Masuma. Videla je, kako se trudijo dajati vtis brezbrižnosti, vendar so le ostrmeli, s pogledom prikovani nanjo in niso mogli odmakniti oči. Lepota, kakršna je bila njena, je bodla v oči.« Čokate in robate Parvane nobeden ni želel niti pogledati. Pri sedemnajstih Masumo misli zasnubiti Sabur, fant, v katerega je zatreskana tudi njena sestra. Deklici o tem dogodku klepetata na drevesu. Pride do nesreče, ki jo sproži ravno Parvana, samo o tem ne ve nihče. Masuma tako nesrečno pade z drevesa, da postane hroma. Njena dvojčica vse življenje skrbi za njo, ji briše rit in podlaga blazinice pod njeno telo. Čez nekaj let je Masuma, zdolgočasena od takšnega življenja, odloči se, da jo sestra pelje v puščavo in tam pusti umreti... Ker tako ne more več živeti. Rada bi, da bi se njena sestra nje otresla in končno zaživela...tako se tudi zgodi. Parvana se končno poroči z Basurjem in vzame za svoja njegova otroka, ker mu ravno pri zadnjem porodu umre žena. Zdaj pa mi povejte, katera je na koncu bila bolj srečna: robata in neprivlačna Parvana ali prelestna Masuma? Zgodba je iz knjige Khaled Hosseini »In v gorah odzvanja«.

Lepota je relativna stvar in vsak človek je za nekoga na tem svetu absolutno lep. Vsi vemo, o čem govorim, čeprav obstajajo stroga merila, ki so si jih ljudje določili sami in po kriterijih 21. stoletja se sem ne uvrsti vsak...Zame osebno je lepota kvečjemu karizma človeka in njegova prepričanost vase.