POLITIKO obsojamo po nedolžnem

ZDA so s pomočjo NATO in  kapitala uspešno zrušile Varšavski pakt in ZSSR. Ustvarile so unipolarni svet. Temu lahko rečemo zadnja stopnja imperializma, ki so ga ZDA pripeljale do vrhunca in nadomestile opešani britanski imperij. Vse vlade ZDA zasledujejo ta nacionalni interes in delujejo na podlagi dolgoročnih vizij, kjer so spodrsljaji kot so Vietnam, Somalija, Irak, Afganistan, Pakistan ter žrtve zgolj škoda, ki nastaja v osvajanju sveta.(Prleki provijo, gda se hlodi tešejo, te treščje leti) Toda čas, ki je to omogočal se počasi izteka, kar dokazujejo latentna  kriza, spopad za novo razdelitev sveta, energijo, surovine in obvladovanje informacijskega prostora. Tudi rezultat nedavnega sestanka G-20 v J. Koreji je pokazal, da ZDA izgubljajo atribute edine sile. Liberalni kapitalizem je zrušil komunizem, ni pa dal odgovora kako naprej, kar dokazuje finančna in predvsem kriza človekovih vrednot.

V ZDA zagovarjajo dve temeljni teoriji

Spopad civilizacij. (Huntington), ideološki konstrukt, ki temelji na verski in rasni diferenciaciji. Zahodna civilizacija z oporo na demokratični parlamentarni sistem in zahodna verstva (kadar je nujno) je garant obstoja človekovih pravic, demokratične družbe, ki nima alternative za razvoj človeštva v celoti.

 Unipolarnost sveta je garancija za mir.

ZDA so edina velika sila, ki določa pravila igre zato bodo vojne in konflikti prenehali. . Zagotavlja se koristna hegemonska stabilnost., ki je danes očitno vir konfliktov.

ZDA morajo zadržati globalno vlogo, eventualne tekmece pa s sistemom diplomatskih in gospodarskih pritiskov ter obvladovanjem  informacij nevtralizirati tako, da svoje lokalne interese in delovanje približajo ali poistovetijo s cilji in interesi ZDA.  Brzezinski ZDA  imenuje “svetovno nepogrešljiva nacija” , ki se mora osredotočiti na strateško pomembna območja delovanja. Kam pripeljejo takšne glorifikacije lastnega naroda sta pokazala Hitler in nam bližje Milošević.

Težiščno območje interesa je EVRAZIJA, (75%prebivalstva,  60% svetovnega BND,  75% svetovnih virov energije) za katero so ZDA oblikovale tri strategije:

KRATKOROČNA :utrjevanje pluralnosti in preprečevanje povezav, ki bi ZDA izrinile.

SREDNJEROČNA: Ustvarjanje strateških partnerstev z evrazijskimi partnerji

DOLGOROČNA: Transkontinentalni varnostni sistem, kjer je severna EVRAZIJA-osrčje Svetovnega otoka (Azija, Afrika, Evropa), na katerem mir  zagotavljajo ZDA.

 Moskvi se priporoča naj ne širi svojega vpliva navzven, ker je dovolj močna in bo še  bolj, če bo povečevala kakovost življenja.

 Utrjevati stabilnost bivših sovjetskih republik in jih z ekonomsko političnimi povezavami, in obrambnimi pogodbami povezovati tako, da se presekajo povezave Rusije z Indijo in Pakistanom. Utrditi Turčijo in spremeniti sistem v Iranu.

 Selektivno podpirati indijsko politike kot protiutež Kitajski, s to pa vzdrževati predvsem gospodarske in finančne povezave.

 Japonska ni več “letalonosilka” temveč skupaj z ZDA in J. Korejo nosilec reševanja mednarodnih vojaških operacij za ohranjanje miru in gospodarskega ozdravljenja vzhoda Evrazije.

 Evropa naj se združuje pod devizo ZDA noter, Rusi ven.  

ZDA načrtno in dokaj uspešno destabilizirajo EU in preprečujejo integracijske procese, posebej povezovanje z nekdanjimi državami vzhodnega bloka, vključno s preprečevanjem oblikovanja združenih sil EU, ki bi nadomestile NATO. Z vključevanjem evropskih držav v svoje bojne pohode, nestabilnostjo dolarja, gradnjo protiraketnega ščita, izgradnjo Nabucca kot odgovor na ruski Južni tok skušajo izolirati Rusijo od Evrope. Nazoren primer je prikrito nagovarjanje ukrajinskega predsednika Juščenka da je tri zime  prekinjal dobavo ruskega plina v Evropo, s  ciljem prikazovanja nezanesljivosti Rusije. Sprejemanje novih članic v NATO in prisiljevanjem Evrope, da jih sprejme v EU je direktno usmerjeno proti povezovanju EU in Rusije, kot tržiščem, virom energije in surovin ter predvsem kot naravnim zaveznikom pred porajajočimi se velesilami Azije. Rusija je glavna dobaviteljica zemeljskega plina za EU in to bo tudi ostala, čeprav uradniki v Bruslju in Svetovni banki kot pomemben nov vir oskrbe izpostavljajo le ameriško-evropski plinovod Nabucco, ruskih Severni in Južni tok (ki bo šel tudi skozi Slovenijo) pa sploh ne omenijo.

Na severnem delu Evrope imajo ZDA zaveznice v Poljski in baltskih državah, toda njihov antirusizem na delno blokirata Nemčija in Francija. Zato je ustvarjena nova protiruska zveza baltskih držav in Poljske. Na severu si Rusija prizadeva poglobiti odnose z Nemčijo. Medtem ko je zavoljo zgodovinskih zamer večina vzhodnih držav usmerjeno k ZDA, si Nemčija išče zagotovilo za redno energetsko preskrbo z večjo usmerjenostjo proti vzhodu ter si tako veča tudi manevrski prostor in v odnosih z ZDA postaja vedno bolj neodvisna sila. Na »centralni fronti« vlade Češke, Belorusije, Ukrajine, Rumunije, Bolgarije niso pripravljene na brezkompromisno zoperstavljanje Rusiji, prav tako tudi ne države Kavkaza in srednje Azije, posebej po neuspehu ameriške politike v bljižnjevzhodnem in južnoazijskem območju. (Gruzija, Afganistan, Irak, Pakistan). Na Sredozemlju se pojavljata Francija in Italija s sredozemsko pobudo.

 Ankara je podprla ruski projekt Južni tok, tekmeca evro-ameriškemu projektu Nabucco, in bo Rusom omogočila gradnjo plinovoda mimo ukrajinskih voda. Prav tako je bila dogovorjena gradnja prve turške jedrske elektrarne in rusko sodelovanje pri gradnji naftovoda Samsun-Ceyhan. S tem si je Turčija zagotovila večjo težo v odnosih z EU. Ruska zunanja politika se očitno zaveda svojih prednosti in gradi na statusu energetske velesile ter spretno vzpostavlja močnejše gospodarske vezi z dvema pomembnima državama, Nemčijo in Turčijo.

Navedena dogajanja naša zunanja politika in posledično tudi obrambna zaradi servilnosti do interesov ZDA zanemarjata, kar je razvidno iz strateških dokumentov, ki jih je leta 2010 sprejel DZ.

ZDA s tiho diplomacijo poskušajo vključiti Turčijo v EU in tako Srednjo Evropo preko Balkana in Turčije povezati z  Bližnjim vzhodom, južno Azijo, indjskim podkontinentom in pri tem s pomočjo Izraela in podrejenih arabskih režimov povezati interese na vzhodni obali Afrike, ter preprečevati kitajsko-indijski dostop do energije in komunikacijskih koridorjev. Članicam EU je pri sklepanju pogodb o dobavi nafte in plina iz Azije vse večji tekmec Kitajska. Skupaj z Rusijo je v tekmi za vire v Afriki, južni Ameriki, državah  Centralne Azije in državah, ki so nastale na območju nekdanje Sovjetske zveze. Glavni problem evropskih podjetij je, da so manjša od ruskih in kitajskih, zato se morajo združevati v skupine, da bi bile konkurenčne na energetskem in surovinskem trgu.

Zmaga Obame v ZDA ni spremenila dolgoročnih strateških ciljev ZDA in ni porazila tistih ameriških krogov vojaško političnega kompleksa, ki za svoj obstoj potrebuje vojno in, ki podpira Izrael. Za sedaj Izrael nima »dovoljenja« Bele hiše za radikalne vojaške posege v regiji. Vloga ZDA je zaradi svetovne in notranje krize oslabljena, zato obstoja nevarnost, da Izrael nekaznovano začne uporabljati silo, v večjem obsegu kot v južnem Libanonu 2006 in Gazi 2009. To dokazuje tudi nadaljevanje gradnje na palestinskih ozemljih.

Grožnja izraelskega napada na Iran, grožnje z uničenjem Gaze, nedokončana vojna v Iraku, širitev spopada iz Afganistana v Pakistan, širjenje NATA proti centralni Aziji in poskusi vpletanja Evropskih držav v ta proces so v času globalne ekonomske in finančne krize katastrofa za regijo in svet. NATO ne deluje več kot zveza držav z enakim interesom, temveč kot vojaška izpostava ZDA v Evropi.  Neuspešnost zunanje in finančne politike ZDA, globalna kriza, ki so jo povzročile in sprememba ciljev so znanilci nejasne bodočnosti in obstoja NATO. Velika verjetnost je, da bo končal kot nedelujoča azijska različica SEATO pakt.

Razumljivo je, da ZDA z intenzivnim političnim, vojaško ekonomskim in fiskalnim globalnim delovanjem želijo čim prej rešiti sedanje probleme, predvsem lastno energetsko potratnost. (ZDA z nekaj čez 5% svetovnega prebivalstva porabijo 40% globalno proizvedene energije.) Posebej, ker bodo vojaške sile kmalu potrebne na Arktiki, kjer zaradi taljenja ledu, ki je posledica globalnega segrevanja, odkrivajo vse več nahajališč naravnih bogastev, zlasti nafte in plina. Prerekanja držav, komu pripada katero območje na kontinentalnem šelfu proti severnemu polu so se že začela.

Tudi YU je bila del dolgoročnega načrtovanja ZDA in NATO pred in po zlomu komunističnih režimov. Seveda so jo hoteli dobiti v celoti in bili prepričani, da bo Miloševič s pomočjo srbskega nacionalizma celotno državo pripeljal v ameriško naročje.. Račun se slučajno ni iztekel, zato sedaj bivšo YU sestavljajo po delih, kot je to avgusta lani zapisal Economist. Balkan še naprej ostaja v fokusu interesov ZDA, zato njegovi integraciji nudijo polno podporo je izjavil F. Gordon pomočnik H. Klinton. Po njegovem sta oddvajanje CG od Srbije in kosovska neodvisnost zaključek razpada YU in hkrati začetek novih integracij.

Nekdanja ameriška državna sekretarka Madeleine Albright, ki vodi skupino strokovnjakov za pripravo novega NATO koncepta je opozorila, da so strahovi Rusije pred NATO in njegovimi širitvami odveč. NATO je bil usmerjen proti Sovjetski zvezi, ki je sploh ni več. Generalni sekretar zavezništva Anders Fogh Rasmussen bi iz NATO naredil kar svetovno središče za zagotavljanje varnosti. Zavzel se je za varnostno partnerstvo z državami, kakršne so Kitajska, Indija in Pakistan. Obljubil je, da bodo razmere v Afganistanu vedno boljše. NATO je v Afganistanu zato, ker hoče preprečiti, da bi v tej državi spet usposabljali teroriste za napade. Nasprotno temu je pred kratkim New York Times objavil besede nekdanjega pripadnika obveščevalne službe CIA, da v Afganistanu ni več Al Kaide in v Al Kaidi ni več nobenega Afganistanca. Dejansko pa ima Afganistan pomembno strateško lego v Aziji in ima kar nekaj naravnih bogastev, ki so vse bolj zanimiva za nadnacionalke. (redke zemlje)

Rasmussenova trditev, da bi se v obdobju globaliziranih nevarnosti »teritorialna obramba morala začeti onstran naših meja« je vznemirila predsednika zunanjepolitičnega odbora ruske dume Konstantina Kosačeva. »Si predstavljate, kakšni bi bili odzivi, če bi Rusija zapisala, da se njena obramba začne onstran njenih meja,«

Prava preizkušnja za NATO je Afganistan in negotova usoda tamkajšnje misije.