Ščemenje v trebuhu, evforija in nostalgija…za prvi september

O tem, da je lažna skromnost grda čednost je Zala Djurić, hčerka od Branka Djurića in kolumnistka »Oneplus« napisala sledeče: »Hvala aloe veri, Ivoni in Aristotelu, za brce, ki dvigujejo mojo frekvenco.«

Dobivam različne kritike, čeprav jih je več pozitivnih...vsaj jaz tako mislim...Mogoče zaradi tega, da sem že po naravi pozitivna in vedno najdem nekaj dobrega tudi v negativnih stvareh. Dobro je že to, da me ljudje kritizirajo (se pravi - berejo) in pri tem branju začnejo razmišljati o tem, včasih se v njih prebudijo različna čustva. Vsekakor je to boljše, da sem vsem všeč kot da me nobeden ne bo bral.

Začetek je!

Na šoli delam že devetnajst let. Vsako leto za prvi september občutim ščemenje v trebuhu, pomešano z adrenalinom. Spominja me na stanje pred pomembnimi tekmami, ko sem bila cel čas živčna in sem se sekirala, zdelo se mi je, da mi bo šlo vse narobe, potem v zadnjem trenutku pa je bilo tako, kot če bi se razjasnilo nebo in vse je steklo, kot bi moralo.

Začelo se je! V ponedeljek je bil prvi (oziroma drugi) september, dan, ki prinaša nov začetek in novo upanje. Učenci in učitelji so bili nasmejani, dobro razpoloženi, polni tudi nemogočih pričakovanj. Zakaj nemogočih? Ker učitelji pričakujejo, da bodo učenci končno začeli ubogati in delati tako, kot oni hočejo; učenci pa pričakujejo, da jim učitelji ne bodo preveč »težili« in dajali domačih nalog, ampak same lepe ocene.

Učitelje zanima, kakšno bo to leto, kakšni bodo učenci? Čeprav vsi vemo, da ne bo ne eno ne drugo nič posebnega... Učenci bodo vedno enaki...kot že sto let. Nekateri bodo upoštevali pravila, hodili po šoli tiho in po prstih, drugi bodo tekali in nestrpno čakali v koloni ter povzročali hrup in ropot, posledično pa učiteljem sive lase in glavobol. Ampak prvega septembra vsi upamo, da bo boljše, da bo drugače.

Vedno je tako, tudi prvega januarja se nam zdi, da bo to leto lepše in uspešnejše kot prejšnje. Četudi se nam je lani podiral svet in smo imeli milijon problemov, upamo, da se bo v naslednjem letu vse drastično spremenilo in nas bo čakala samo blaginja, ljubezen in sreča. Dejansko vsi v to verjamemo, zato to tudi napišemo na voščilnice.

Prvih septembrov pa se vsi starši spominjajo z nostalgijo, zato so vsi strašno evforični, otrokom in učiteljem želijo vse dobro in tudi tako mislijo. Vsi smo samo ljudje, čez nekaj časa bo začelo prihajati do kratkih stikov v odnosih in v razumevanju meja. Poslanstvo učitelja, ki ima danes takšno veljavo, bo izgubilo svoj pomen. Ampak pustimo času čas! Uživamo v teh trenutkih, kolikor se da!

Prvi september v Ukrajini

Spomnim se prvih septembrov v Ukrajini. Vsi učenci so prišli v šolo z ogromnimi šopki rož in jih podarili svojim učiteljem. Na koncu je učiteljica svojih rož ni mogla več držati v rokah in jih je odložila v vedro z vodo, ker je vaza bila že premajhna. Vsi učenci in učitelji so se zbrali na šolskem igrišču, sledil je dvig zastave, himna, uraden sprejem prvošolčkov, nastopi učencev, nagovor ravnateljice...

Ni mi jasno, kako so otroci lahko vse to vadili, če je bil komaj prvi šolski dan. Učenci so bili svečano oblečeni, fantje v belih srajcah, punce v temnih oblekah z belim predpasnikom, na katerih so bili obvezno naborki. Tudi v laseh so imele bele pentlje in na nogah bele čipkaste nogavičke. Vse skupaj je delovalo malce preveč svečano in uradno. Moja sestra pravi, da se tudi sedaj nič dosti ni spremenilo. Mogoče punčke nimajo več toliko belih pentelj v laseh.

Prvi september v Sloveniji

V Sloveniji je vse dokaj preprosto in bolj praktično. Učenci se odpravijo po razredih, kje imajo nekaj časa za klepet, potem pa se že začne pouk. Mamice, ki pripeljejo svoje otroke, ne tekmujejo, katera od njih ima lepšo obleko ali čigav otrok je prinesel večji šopek rož.

Letos je naš najmlajši zakorakal že v drugi razred... Brez kakršnihkoli težav je preživel prvi dan v šoli, in na vprašanje, kako je bilo, je rekel kratko in jedrnato: »v redu.« Prav po moško. Devetošolka ni komentirala nič, četrtošolka je bila navdušena...

Spomnim se, kako je lani, takrat še moja tretješolka, pozabila na domače naloge in smo jih delali zadnji dan počitnic, pred spanjem. Računov pa je bilo za deset strani. Sicer sem ji dva meseca tečnarila, naj se že spravi k matematiki, pa si je vedno nekaj izmislila. da ji ni bilo treba računati. Dve uri je cela objokana seštevala, odštevala in urejala številke po velikosti. Ni naredila vsega, je šla spat, ni mogla spati in je šla dalje računat. Zjutraj je presenetljivo hitro vstala brez sledu utrujenosti in se je z vedrim nasmehom odpravila v šolo. Kdo je že rekel, da nasmeh reši vse težave?

Moj prvi september

Svojega prvega septembra se spomnim prav po tem, da sem ravno tisti dan začela pisati svoj prvi dnevnik. »Kako ?« bi vprašali nekateri. A sem že bila prav dovolj zrela, da opišem dogodke in jim dam nekakšen pomen? Šlo je najbrž samo za opis dogodkov.

Pred šolo sem že znala brati in pisati. Zgodila se je takšna prigoda, ni prav nič smešna, in moji sestri ni preostalo nič drugega, kot me nauči vsega tega...Ko smo se smučali z gore in nisem mogla priti na vrh, mi je vrgla dol smučarsko palico v pomoč. Zadela me je skoraj v oko...Še zdaj se mi vidi brazgotina pod očesom. V glavnem po tem dogodku sem bila nekaj časa doma in nisem hodila v vrtec ter jo prosila, da mi bere. Odločila se je, da me bo naučila brati, ker bo potem imela mir pred menoj.

Mislim, da mi je to šlo zelo dobro od rok, čeprav ona ni delila z menoj istega mnenja. Kakorkoli že, očitno sem nekje prebrala, da ljudje pišejo dnevnik in ta ideja mi je bila blazno všeč. Za sedmi rojstni dan sem dobila lepi zvezek in takoj začela pisati vanj. Še spomnim se svojih prvih dveh stavkov, ki sem jih napisala. »Sem se zbudila in se usedla na stol. Ne vem, kaj bom delala v šoli, če že vse vem«.

Opazujem svoje otroke, mlajši bo kmalu star sedem let, raje se igra s city lego kockami, dnevnik ga sploh ne zanima. Niti ne ve dejansko, kaj to sploh je. S starejšimi pa je druga zgodba. Kdaj pa kdaj njiju vidim, da si včasih kaj napišeta v svoje zvezke.

Šola kje drugje

Pogovarjala sem se s svojo prijateljico v Španiji in mi je rekla, da vedno začnejo s šolo 9. septembra. Moji ukrajinski sorodniki, ki živijo v Kijevu, vsako leto začnejo tudi tako, ker imajo pozno dopust, čeprav se jim šola začne isto kot nam.

Zanimivo je, da imajo starši v Ukrajini cele počitnice polne roke dela z urejanjem šolskih prostorov: barvajo ograje, stene v učilnicah, mamice šivajo, perejo, potem še obešajo zavese, ter skrbijo za vse rože, notri in zunaj.

V isti stavbi se učenci nahajajo 12 let, se pravi, je to gimnazija in osnovna šola v enem. Tisti učenci, ki želijo iti v drugo srednjo šolo, jo zaključijo v 9. razredu. Drugače začnejo s poukom pri sedmih letih in imajo ocene do 12. Desetka je že naša petka, 11 in 12 so nadpovprečne ocene, ki jih redko kdo dobi. Učitelji so večinoma upokojenci, ker si tako zaslužijo za preživetje. Mladi zaradi nizkih plač, (do 300 evrov) nočejo delati kot učitelji, čeprav imajo pedagoško izobrazbo.

Plemenitost učiteljskega poklica

V Sloveniji je zaenkrat, hvala bogu, drugače. Seveda še vedno ni tako kot na Finskem, da imajo možnost pedagoške izobrazbe samo najboljši med najboljšimi, ampak za vsako delovno mesto učitelja se prijavi včasih do 100 kandidatov in ravnatelj mora biti zelo premeten, da se potem odloči za ta pravega.

Vsi tisti, ki delamo kot učitelji, nikoli ne smemo pozabiti na plemenitost učiteljskega poklica in na dar, ki ga imamo: da lahko spremljamo otroke v njihovem odraščanju in celo vplivamo na njihov razvoj. Ves čas se učimo od njih in dobivamo pozitivno energijo. Za konec bi dodala čudovito misel Osho, indijskega misleca, ki opisuje, kako otroci dojemajo svet. Marsikaj bi se mi, odrasli, morali naučiti od njih.

»Vsak otrok se rodi s čudovitimi čutili. Opazujte otroka. Ko si kaj ogleduje, je v to popolnoma zatopljen. Ko se igra z igračami, je povsem zatopljen v igro. Ko gleda, so ga samo oči. Poglejte otrokove oči. Ko posluša, so ga samo ušesa. Ko kaj je, so ga samo usta. Postane zgolj okus. Opazujte otroka, ko je jabolko. S kakšnim užitkom! S kakšno izjemno energijo! S kakšnim veseljem! Glejte otroka, ki teka za metuljem na travniku ...Tako je zatopljen v svoje početje, da ne bi niti trznil, četudi bi se mu razkril sam bog. Izjemno, meditativno stanje...brez slehernega naprezanja.«