Iz Prlekije do Nordkappa in nazaj: Janez Munda v 33 dneh prekolesaril 7.414 kilometrov

Janez Munda se je letos poleti, ko nas je večina nekje poležavala v senci ob morju, odpravil na neverjetno pot, do Severnega rta oz. Nordkappa in nazaj. In to sam ter s kolesom. Na pot je krenil 2. julija, domov v Radomerje pa se je vrnil 3. avgusta. Kolesaril je 33 dni ter prevozil 7.414 kilometrov.

Z Janezom, ki sicer poučuje harmoniko na Glasbeni šoli Slavka Osterca v Ljutomeru, smo se pogovarjali o tem podvigu, o katerem je premišljeval že lani. Letos je za generalko v štirih dneh kolesaril do Rima in tako pridobil potrebno samozavest, da se odpravi na tako dolgo pot. Med drugim nam je povedal, da so ceste bile najslabše na Slovaškem, najboljše pa je za kolesarje poskrbljeno na Danskem. Pravi tudi, da bi ga težko prepričali, da preživi en teden samo na plaži brez "pecikla", ena od njegovih želja pa je kolesarjenje čez Ameriko od zahoda na vzhod. Več pa si lahko preberete spodaj.

Kako dolgo ste se pripravljali za ta podvig? So bile potrebne kakšne posebne priprave?

Fizično se trudim biti vedno aktiven, tudi v zimskem času kolesarim ko to omogoča vreme, tečem po hribih ali pa kar doma sedem na kolesarski trenažer.
A jasno je, da se vse vzdržljivostne avanture morajo najprej zgoditi v glavi, torej je priprava psihe na tak podvig bolj pomembna kot fizična moč. Kot generalko pred odhodom pa lahko omenim moje kolesarjenje med prvomajskimi prazniki. Takrat sem v štirih dneh kolesaril do Rima in tako pridobil potrebno samozavest. Preizkusil sem kako se obnese oprema na kolesu, kako delujejo oblačila za dež, saj sem do Rima izkusil skoraj vse vremenske pogoje tudi točo in temperature do 4 stopinje Celzija. Takrat sem tudi spoznal koliko sem sploh sposoben kolesariti v enem dnevu z dodatnimi osmimi kilogrami na kolesu. O Nordkappu sem razmišljal že lani, a glava takrat še ni bila pripravljena.

Kaj vse ste vzeli s sabo na pot? Je kakšen predmet, brez katerega se nikakor ne bi podali na tako pot, poleg kolesa seveda? So bile kakšne nevšečnosti na poti, težave s kolesom ali drugo opremo?

Poleg zimskih oblačil, sem potreboval tudi opremo za dež, saj tam gor čez leto pogosto dežuje, temperatura pa je na samem Nordkappu bila od 5 do 10 stopinj. Seveda je potrebno vzeti rezervne zračnice za kolo, tlačilko in ostalo opremo za morebitna popravila. Sicer nisem imel nobenega problema s »peciklon«, a se ne bi odpravil na pot brez rezervnih zračnic, plačilne kartice, fotoaparata in mobitela, ki služi za navigacijo, rezervacije prenočišč, plačila, ....tudi za kontakt z domačimi!

Ste kolesarili vse dni ter od jutra do večera, ali ob določenih urah? Koliko kilometrov ste največ prekolesarili v enem dnevu?

Po treh tednih kolesarjenja sem potreboval en dan počitka, drugače pa sem bil na cesti vse dni od jutra pa do poznega popoldneva. Največ kilometrov sem naredil 25. dan, ko sem prekolesaril 313 km. Povprečje pa je na koncu bilo 231 km na dan. Celotna trasa pa dolga 7414 km.

Kje pa ste na poti spali in kako ste si vzeli čas recimo za kosilo, večerjo?

Prenočeval sem predvsem v hostlih, na Finskem in Švedskem pa imajo v kampih male lesene hišice, ki so že namenjene bolj za motoriste in kolesarje in so cenovno še najbolj ugodne. Ker sem kolesaril skoraj cel dan, kosila ni bilo nikoli. Je pa bila zato večerja bolj obilna, ki sem jo kupil v trgovini. Enkrat sem jo tudi skuhal, ker sem prenočeval v hiški v kampu. Na Slovaškem, Češkem, Poljskem, Litvi, Latviji in Estoniji, kjer so cene nižje, sem ponavadi jedel v restavraciji.

Kakšno pa je bilo vreme na poti? So bile kakšne nevšečnosti z ekstremnim vremenom, vetrom, dežjem, vročino...?

Razen zadnjih dni čez južno Nemčijo in Avstrijo je veter bil vedno prisoten. Na Poljskem sem imel srečo, ker je veter pihal v hrbet. Drugače pa je pihalo predvsem iz severozahoda proti vzhodu. V Litvi in Latviji je precej deževalo. Prvi dan od Nordkappa nazaj proti domu sem vozil 100 km v dežju pri 5 stopinjah.....bencinska črpalka je bila polna mokrih motoristov in jaz edini kolesar tisti dan! Vsi smo kupovali gumijaste rokavice......ta dan si bom dobro zapomnil! hehehe

Ste tja in nazaj šli po isti poti ali po različnih trasah?

Proti Nordkappu sem kolesaril čez Madžarsko, Avstrijo, Slovaško, Češko, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo, Finsko in Norveško. Nazaj proti domu pa prekolesaril Švedsko, Dansko, Nemčijo, Avstrijo. Kot najslabše ceste lahko izpostavim na Slovaškem, najboljše pa je za kolesarje poskrbljeno na Danskem, kjer praktično na cesto sploh ne rabiš saj je odlična kolesarska steza ob vsaki cesti.

Kaj vas žene, da praktično svoj dopust, 33 dni preživite na kolesu, namesto kje na oddihu?

Že kot osnovnošolec sem sanjal, da grem s »peciklon« na morje. Prvo kolesarjenje od doma do Ankarana se je zgodilo v počitnicah po tretjem letniku študija in od takrat naprej izbiram dolge trase. A ne gre samo za kolo in kilometre. Tista zdrava radovednost......kaj je za naslednjim ovinkom? Kakšna je narava? Kako je v tujih deželah? Kakšne so ceste? Se bom sposoben znajti v določeni državi, kjer je marsikaj drugače kot doma? Da, res me težko prepričate, da preživim en teden samo na plaži brez pecikla.

Bi vam bilo lažje kolesariti v družbi ali ste bolj "samotar"? Verjetno bi tudi težko pri nas našli "partnerja" za takšno pot ali pa morda poznate koga, ki bi šel z veseljem z vami?

Priznam, na peciklu sem res samotar. Tudi doma za trening sem vedno sam na cesti, redko odpeljem kakšen maraton. Težko bi našel kolesarja, ki bi imel vsaj približno enak način kolesarjenja/potovanja, kjer ne bi bilo potrebnega prilagajanja z obeh strani, da bi skupaj funkcionirala. Ne da se nisem pripravljen prilagajati, sam podvig ne bi imel tolikšne vrednosti. To se sam odločiš in narediš....na svoj način!

Vam je na poti bilo kdaj posebej težko? Na kaj v takem trenutku pomislite, ko ste sami sredi neznane pokrajine, kaj vas potem žene naprej? Ste bili kdaj pred tem, da bi se enostavno obrnili in končali pot?

V celem mesecu seveda pridejo tudi slabi dnevi, slabše počutje, utrujenost, nezanimiva pokrajina, naveličanost....dvomi in strah, kje bom sploh lahko kolesaril, cesta ki jo vidim na garminu sploh dovoljuje kolesarjenje?......takrat sam sebe opomnim kaj in kje je cilj! Zakaj sem šel na pot? Ustavim na bencinski črpalki, da s kakšnim domačinom pokramljam o svoji poti in vsem ostalim.... »Nemogoče je samo beseda!« (R. Kereži, ultramaratonec)

Je kakšen dogodek s te poti, ki vam bo še posebej ostal v spominu?

Ne bom pozabil srečanja s parom iz Švice. Mož in žena, ki sta v pokoju, sta kolesarila na Nordkapp. Zanimiva je zgodba kako je on po prometni nesreči pred leti, kar dve leti ostal na invalidskem vozičku. A se ni predal! S pomočjo rok je začel poganjati pedala tudi z nogami,... ter shodil. Sedaj kolesari posebno kolo na katerem pedala poganja z nogami in rokami hkrati. Kakšna volja do življenja in samostojnega premikanja. Eden drugemu smo zavidali! Onadva meni mojo hitrost kolesarjenja, jaz pa njima čas, ki ga imata na voljo, saj nameravata kolesariti dokler ne pride zima.

Imate za sabo že kakšne podobne podvige? In v načrtu že morda kakšnega novega?

Sem opravil že več podobnih kolesarskih tur. Leta 2013 sem kolesaril do Gibraltarja in nazaj, kjer sem v 29 dneh prekolesaril nekaj manj kot 6000 km. Leta 2010 do Bruslja in nazaj. V letu 2015 sem kolesaril čez Pamir v Tadžikistanu, ki je ena najrevnejših držav sveta. Naslednji cilj?.....trenutno ga še ni. So samo želje. Ena od želja je kolesarjenje čez Ameriko od zahoda na vzhod.

Janezu želimo še veliko varnih kilometrov ter da nekega dne uresniči še tudi to svojo željo.

Foto: Janez Munda