Že nekaj časa  nosim v sebi misel, da Slovenija ni izkoristila priložnosti in možnosti, ki jih je prinesla osamosvojitev. Želim si, da nimam prav. Potrebno bo veliko časa in državljanske volje, da se nadomesti izgubljeno, če sploh. Žal je Slovenija trenutno bolj podobna nekakšni evropski regiji, ki je  slučajno priklopljena na  EU in sosede, tam in tako, kot njim odgovarja. Sedanja generacija osamosvojitvenih politikov nima vizije oziroma so svoje vizije izčrpali ob osamosvojitvi, zato niso sposobni preseči namišljenih zaslug za osamosvojitev. Moral bo preteči njihov čas. Sicer je podobno dogajanje že videno po letu 1945. Zdravilo je čas, ob tveganju, da nas lahko tudi povozi.

 

Po razpadu YU je slovenska zunanja politika delovala zmedeno in brez koncepta. Po osamosvojitvi smo se predstavljali kot poznavalci Balkana in primerni za svetovanje Zahodu. Sočasno smo iz notranjepolitičnih potreb negovali mantro o tem, kako z Balkanom, ki je pomemben del Evrope nimamo nič. Zahvaljujoč temu se je Slovenija oddaljila od evropskih držav in nekritično prevzela rešitve, ki jo oddaljujejo od kulturnih, gospodarskih, političnih in varnostnih sistemov Evrope.

Dopustili smo revidiranje Osimskega sporazuma in na ideološki ter strankarski bazi razdelili Slovence v zamejstvu in po svetu. Položaj Slovenije je pomemben za srednjeevropske države, ki imajo  ekonomske interese za slovenske komunikacijske koridorje. To danost  ne moremo brezpogojno izrabljati, ker majhnost Slovenije ob uporabi sodobnih komunikacijskih sistemov in tehnologij omogoča njen obhod z dolgoročno gledano neznatnimi vložki. Te tendence so že vidne pri povezavah, ki jih gradijo Italija-Avstrija in Mađarska-Hrvaška in Mađarska - Srbija. Velikost, lega in zmogljivosti Slovenije za zagotavljanje globalnih interesov ZDA in EU na Balkanu so pomembne, nimajo pa strateške vrednosti. Nekaj o tem pove dveletna odsotnost ambasadorja ZDA in število nerezidenčnih ambasadorjev.

Zaradi strankarskih interesov smo v Ustavi oblikovali invalidno funkcijo edinega direktno izvoljenega predstavnika državljanov, predsednika republike. Izvedli smo unikatno denacionalizacijo in vrnili premoženje, celo tistim, ki so ga zaradi dolgov in zapadlosti hipotek izgubili še pred II.sv. RKC je bila vrnjena fevdalna lastnina, ki jo je legalno s polno pravico najvišjega fevdalca odvzela njegova katoliška visokost Jožef II, cesar Svetega rimskega cesarstva in ne kakšen komunist. Tri države pred samostojno Slovenijo je v 230 letih niso vrnile.

Zakonodaja je postala plen vsakokratne vladajoče koalicije in nedržavotvornega ravnanja opozicije, kar je omogočilo plenjenje skupne lastnine in skoraj zakonito korupcijo. Razsuli smo pomemben navzven usmerjeni varovalni obveščevalni sistem, ter zaradi potreb ene stranke  razkrili delovanje nemške obveščevalne službe (BND), ki je bila naš gost in je observirala Balkan, ker tega sami nismo zmožni. Odsotnost vrednot in njih razvrednotenje je postala družbena bolezen, ki ustvarja  demoralizirano okolje, razkroj socialnih vezi in pešanje državnih inštitucij vseh treh vej oblasti. Nastaja družbena sredina, kjer je  posameznikom in interesnim skupinam dovoljeno skoraj vse. Na oblast se prikopljejo posamezniki, ki so praviloma odlični manipulatorji množic zato jih ljudje volijo na visoke položaje. Danes je veliko protestov proti temu stanju, ni pa ideologije ali ideje , kako se rešiti iz zagate.

 

O civilni pobudi.

V Sloveniji je demokracija v razvoju. Demokracija je med drugim tudi pravica državljanov, da na volitvah izberejo predstavnike strank, ki bodo v njihovem imenu in za njih izvrševali naloge in zaveze sprejete in obljube dane pred volitvami. Ne glede na pripadnost političnemu polu so vladajoče stranke za mnenja in pobude državljanov v obdobju med  volitvami nezadostno občutljive. Zato je krepitev družbene aktivnosti  posameznika, združevanje idej, hotenj, znanja in vrednot v nevladnih organizacijah in društvih edina realna možnost državljanov, da nenehno vplivajo na odločitve oblasti in bogatijo prostor demokracije.

Pozitivna civilna družba je pri nas, razen nekaj intelektualcev in novinarjev mnenjsko razpadla. Tudi stranke so civilna družba, njihovo delovanje pa vsebuje vse manj civilno družbenega delovanja in vse več boja za zagotavljanje oblasti njihovim elitam.

Posledica je votlost naše civilne pobuda. Okoli je veliko besed, društev in zvez , znotraj pa megla. Nosilci idej civilne pobude so pred osamosvojitvijo bili uspešno civilno gibanje, ki je pripeljalo do političnih sprememb. Za tem so prišli na oblast, pozabili za kaj so se zavzemali in z vso močjo preprečujejo delovanje civilne družbe, ker sklicujoč se na zasluge vidijo sebe v vlogi  avantgarde na poti v demokracijo. Že videno!

Krize in vrednostno neprepoznavna družbena stanja so nevarnost, ker ljudje ne verjamejo  zmernim in razumnim rešitvam, temveč šok terapijam, kar je ugodno rastišče za vse vrste »izmov« in populiste vseh barv. V samem osrčju družbene krize so ljudje, ki so popolnoma brez sočutja, empatije in socialnih vrednot. Njihova poglavitna vrednota je oblast in denar, ki ga prinaša.

Nadzor delovanje oblasti je pomanjkljiv. Zakonodajna oblast (DZ) se ne ukvarja s politično oceno realizacije usmeritev, ki jih daje , temveč preko inštitucije odborov in komisij posega v strokovne odločitve, za kar ni pristojna še manj pa kompetentna. Meja med političnim in strokovnim je naj najvišji ravni zabrisana. Velikokrat je inštitut parlamentarnega nadzora  namenjen pridobivanju podatkov potrebnih za strankarske boje.

Tudi na drugi stopnji državne uprave in komunalne ureditve, ki naj bi bila bližja ljudem je vse bolj zabrisana meja med stroko in politiko. Zmanjšane so možnosti in uspešnost strokovnega  nadzora. V veliki meri je blokiran nadzor civilne družbe, oziroma javno mnenje kot najširše izražanje volje državljanov. Ta se utaplja v referendumih o vprašanjih o katerih bi morali odločati poslanci in stroka.

 

Kot nadomestek javnemu mnenju in civilni pobudi se pojavlja vse več Akademij, Inštitutov, Zborov, Gibanj, Društev za to in ono, kar je pozitivno s stališča razvoja civilne družbe. Problem je v tem, da nekatera od teh gibanj in združenj dejansko niso civilna, temveč »podaljški« političnih opcij, zato dodatno kontaminirajo prostor demokracije. Pojavljajo se celo ideje o možnem  prihodu »mesije« in mehke diktature.

Komunikacija med družbeno sredino in politično elito je vse bolj podobna pogovoru gluhih. Pogoste komunikacijske prekinitve med politično elito (pojem elita uporabljam pejorativno) in družbeno pobudo nam govorijo, da obstojajo razlike tako v vrednotenju, kot tudi v načinu doseganja  skupnih družbenih ciljev. Očiten primer je sodelovanje SV v Afganistanu. Večina državljanov meni, da je to angažiranje nepotrebno, politične elite pa stopnjujejo obseg in nevarnost nalog pripadnikov SV.

 

O družbeni pobudi  je dr. Bučar rekel sledeče:

»Družbena pobuda pomeni torej pritisk na družbene institucije oz. na vodilno elito. Sledi, da vodilna elita ne bo vnaprej naklonjena družbeni pobudi, saj je njena kritika ali  celo dejavnost v nasprotju z njenim pojmovanjem družbenih interesov.«

 

Naša družba se še ni dovolj razvila, ali pa je morda preskočila pravi trenutek, ko bi lahko nosilci družbene moči(politični in strokovni) poistovetili reševanje družbenih vprašanj s pobudami civilne družbe. Nezadostno se zatekajo k strokovnjakom, ki delujejo zunaj političnih okvirov na temelju svojega strokovnega znanja, ki jim  zagotavlja potrebno avtoriteto za uveljavitev njihovega mnenja.«

 

Zatekanje k strokovni analizi posameznih pojavov in iskanje edino upravičenih strokovnih odgovorov nanje bi v največji meri izključevalo politično arbitriranje, razdeljenost in pojav populizma.

Komisija za preprečevanje korupcije je ob mednarodnem dnevu boja proti korupciji objavila sporočilo, ki bi bilo alarmantno, če se večini državljanov ne bi zdelo, da to že tako in tako vedo.

Z odgovornostjo lahko ugotovimo, da problem visoke sistemske korupcije in ‘state capture’, kjer država in državno premoženje postaneta talca parcialnih interesov in različnih mrež, v Sloveniji obstaja in se povečuje. Gospodarska kriza, drugi val privatizacije oz. tajkunizacije ter komaj prikriti zakulisni “mrežni” spori kapitalskih in osebnih interesov imajo za posledico vseprisoten zaton etike javnega delovanja. Z vseh teh vidikov je Slovenija relativno koruptivna država – v najširšem pomenu te besede; vendar to ni še nič v primerjavi s tem, kaj nas čaka v prihodnjem letu ali dveh, če se ne izvijemo iz začaranega kroga oziroma negativne spirale zmanjševanja zaupanja v institucije pravne države. Ključni dejavniki omejevanja sistemske korupcije so politična volja, integriteta nosilcev javnih oblasti ter verodostojnost državnih organov, tudi osebna integriteta vseh zaposlenih.

Tri izjave, ki jih ne gre spregledati.

 

France Bučar za STA.

Mislim, da v normativnih postavitvah in v institucionalni zgradbi države niso potrebne kakšne velike spremembe. Velika sprememba pa je potrebna v spoštovanju tega, kar je zapisano v normativnih aktih, v spoštovanju institucij, njihove avtoritete, v spoštovanju dostojanstva državljanov. Državljani si odnos do veljave prava večinoma oblikujejo po odnosu odgovornih za uveljavljanje pravne države, tistih, ki jo določajo v normativni ureditvi in v postopkih njenega uveljavljanja. Če ti ne spoštujejo zakonov in ustave, če ne spoštujejo avtoritete institucij, potem je seveda težko govoriti o pravni državi.

Mnoge naše institucije ne delujejo v skladu z ustavo, kar še posebej velja za parlament. Problem je namreč v tem, da se najbolj pomembne odločitve ne sprejemajo v parlamentu, čeprav bi se formalno morale, pač pa zunaj njega. In dokler ne bomo dobili parlamenta, ki bo dejansko imel stvari v rokah, toliko časa ne bo bolje. Tako vlada v parlamentu nima partnerja, ki bi jo podpiral, ampak se mora namesto tega boriti proti njemu. Po eni strani je to normalno, vendar se pri nas te stvari velikokrat odvijajo povsem iracionalno.

 

Milan Kučan za STA

V zunanji politiki je potrebno  uveljavljati lastne interese v EU in lobirati za njih. Izboljšati kakovost obveščevalnega in protiobveščevalnega sistema, ter ju zakonsko zaščititi pred vsakokratno vladajočo politiko. Izvajati obvezno usposabljanje državljanov za preživetje v izrednih razmerah, ki naj vključuje obvezno opravljanje del v zdravstvenih, humanitarnih in obrambno-zaščitnih organizacijah.

 

Prehojene poti ne bi smeli meriti skozi prizorišče političnih afer, ki zamejujejo slovenski javni prostor zdaj, pa tudi ne skozi zlom vrednot, ki jih je uveljavljala neoliberalna ali ultraliberalna gospodarska razvojna koncepcija.

/…/

 

Lojze Peterle za STA

Pravila pravne države smo pri nas zamenjali za pravila požrešnosti. Nekateri so zase želeli preveč. Zdaj država plačuje za lakomnost posameznikov in se banke že tretjič sanirajo. Očitno ni bilo politične sile, ki bi tak razvoj zaustavila, pri tem ni kriva samo levica.

Mislim, da je čas za spremembo ustave, tudi glede postavljanja vlade. Imamo tako ustavo, da če se ne zgodi nekaj zelo posebnega znotraj same koalicije, smo obsojeni na štiri leta take vlade.