Nisem popolna mama in sem zadnja oseba, ki bi delila nasvete o vzgoji otrok…

Nekateri mislijo, da živim kot ptička na veji. Popolnoma brez stresa...Služba učiteljice v šoli, tedensko pisanje kolumn, trenerstvo ekipe 1.lige, udejstvovanje v politiki kot svetnica krajevne skupnosti plus taksist mlajšim od petih šoloobveznih otrok, ki jih vsaki dan treba voziti na različne dejavnosti, zahteva določeno mero logistike in vsakodnevnega stresa. Dejansko gre za preživetje iz dneva v dan...

Ta teden se začenja Teden otroka in v šoli se bodo učitelji še posebej potrudili, da bi ta teden ostal otrokom v spominu in da bi učenci vzljubili šolo, s tem pa učenje, ker zadnje čase to nekako izgublja svoj pomen.

Kaj narediti, da se bo otrok želel učiti?

Kako motivirati otroka za učenje? To vprašanje si postavljajo mnogi starši, ki jim ni jasno, kaj se je zgodilo z njihovim malim radovednežem, da ga učenje sploh ne zanima več. Prej jim je postavljal na stotine vprašanj dnevno, sešteval na prste in bil je zelo vesel, če mu je uspelo povedati pravilen rezultat.

Zanimale so ga živali, rastline, želel je vse vedeti o vulkanih in zvezdah, zanimali so ga drugi jeziki in z navdušenjem je povedal: »Guten Tag!«, ko je prišel domov. Sedaj je naš mali nadobudnež postal apatičen lenuh, ki ga zanima samo, koliko časa dnevno lahko preživi za računalnikom ali za mobilnim telefonom. Ne zanima ga več, ali je prav rešil zadnjo nalogo pri matematiki, zanima ga samo, kakšno oceno bo dobil pri testu, včasih pa tudi to ne...

Zakaj se naši starši niso nikoli zanimali za naše ocene niti nas priganjali, pa smo se dobro učili? Moji starši nikoli niso delali z menoj domačih nalog, niti spraševali za ocene, sama sem si postavila visoke standarde in ocena manj kot pet je že bila zame razočaranje.

Novodobni starši stojijo otrokom ob strani, nudijo jim vse, kar poželijo, sami jim pomagajo pri učni snovi, ali prosijo za pomoč koga drugega, nekateri že v nižjih razredih osnovne šole najamejo inštruktorje, kar je skregano z logiko, na koncu pa so rezultati obupni.

Ljubezen do učenja

Spomnim se sama sebe v otroštvu. Za mene je učenje bila prav posebna strast: želela sem vedeti vse in znanje sem črpala z veliko žlico. Je že res, da sem se pri enajstih letih odločila, da bom postala astronavtka in osvojila vesolje. Načrtno sem se začela zanimati za fiziko in matematiko. S fiziko smo sploh še nismo začeli v šoli, jaz pa sem že brala knjige o astrofiziki ... Znala sem razložiti, kaj je to jedro atoma, kvarke, galaksije, obvladala sem teorijo velikega poka in znala vse o črnih luknjah.

Pozneje se je moje življenje zasukalo v drugo smer, vpisala sem se na filološko fakulteto, smer ruščina, in se učila osnov ruskega pravopisa. Končala pa sem fakulteto za šport in zdaj z veseljem opravljam svoje delo učiteljice športa. Nekako mi je uspelo vcepiti svojim otrokom v možgane, da je znanje vrednota in da se je za dosego svojega cilja treba precej potruditi. Ne bom rekla, da delam vse prav, ker večkrat kar zamočim, včasih jih pozabim pohvaliti in jim povedati, kako sem ponosna na njih.

Vsak otrok je drugačen

Pri starejših otrocih je bilo skoraj tako kot pri meni: kot starš nisem bila na tekočem s snovjo, punci sta se sami lotevali svojih domačih nalog in sta imeli brez posebnih prizadevanj same petke. V gimnaziji sta si morali za učenje vzeti precej več časa, med vikendi včasih do deset ur, ampak jima je uspevalo biti odlični ne glede na to, da sta tudi zavzeto trenirali odbojko.

Pri mlajših otrocih sem bila navzoča pri večini ocenjevanj znanja in sem se morala zelo potruditi, da so sami začeli delati domače naloge. Pri eni sem celo dosegla, da se je začela učiti sproti in po primeru starejših si dela zapiske predmetov in jih zlaga v posebno mapo. Mlajša pa se celo sama spomni na vsakodnevno obvezno branje in brez žuganja in neodobravanja naredi vse za šolo.

Ne bom rekla, da je šlo vse zlahka. Včasih sem bila kot policaj in jim nisem pustila, da bi me prinesli okrog: »Bom pozneje naredila, zdaj sem utrujena,« ali »Sem že v šoli vse naredila ...« Večkrat smo se tudi skregali in sem poslušala, da jim ne zaupam in še nekaj v tem smislu. Vsak dan je bilo kar nekaj prepirov in nesoglasij. Enostavno se nisem več sekirala zavoljo tega in sem si mislila: »Saj se bodo pomirili in pozabili moje graje ...« In tudi so. Obveljala pa je moja.

Moje osebne izkušnje

Poskušala sem jih motivirati s plusi in minusi za »dobra« in »slaba« dejanja, potem so na koncu meseca za nagrado vedno nekaj dobili. V tem primeru ni šlo samo za ocene, ampak za trud in prizadevnost pri učenju, za pomoč pri gospodinjskih opravilih itd. Včasih sem te njihove listke s plusi in minusi jezna raztrgala na koščke, če se niso držali dogovorjenih pravil. Še zdaj občasno uporabljamo to metodo, na ta način si starejša punca pridobiva žepnino. Zanimivo, kako otroci radi štejejo denar, posebej, če je njihov. Sama sem pri petih letih zbirala drobiž in potem sem vse blokovske otroke peljala v slaščičarno. Natakarica ni mogla skriti presenečenja, ko je zagledala male glavice, ki so komaj kukale izza pulta.

Nisem jim mogla privzgojiti takšne ljubezni do učenja, kot sem jo imela jaz, ampak se učijo z zdravo mero in zavedanjem, da je to nujno. Zaenkrat še ne berejo toliko knjig, kolikor jih bereva midva z možem, ampak med počitnicami in v obdobju brez testov ali izpitov najdem pri njih tudi romane, ne samo telefonov.

Čeprav pri uporabi vseh elektronskih naprav poskušamo najti zdravo mero, je včasih možno videti nas vseh pet na kavču vsakega na svojem telefonu... Strinjam pa se, da telefoni znajo biti tudi koristni, ker prek njih otroci dobivajo naloge od sošolcev, ko jih ni v šoli, ali skupaj rešujejo komplicirane naloge. Bilo je celo tako, da mi je hčerka pred testom iz matematike rekla, da naj ji vzamem telefon in ji ga ne dam, dokler ne napiše testa.

Še vedno čokolino za zajtrk...

Kako pa je kaj pri nas s hrano? »Blagor tebi, ko nimaš debelih otrok ...« bi rekli nekateri.. Saj se zavedam tega. V resnici moji otroci obožujejo čips in čokoladne pudinge, tudi vsi še vedno jedo čokolino za zajtrk, čeprav so nekateri že polnoletni. Mlajši še vedno ne marajo zelenjave in se moramo vedno prepirati zaradi tega. Starejši pa že jedo vse, očitno so mnogoletna prizadevanja naredila svoje.

Kot vsi drugi otroci tudi moja mlajša obožujeta McDonalds, večinoma zaradi igračk. Hrano navadno pojeva midva z možem. Očitno nam nekako uspeva pokuriti te kalorije, ki jih pridobimo z obroki. Čokolada je pri nas vedno v shrambi in na razpolago vsem. Nisem take vrste človek, ki skriva sladkarije pred otroki. Kdor si želi - ta vzame. Tako so se navadili in nobeden s tem ne pretirava.

Nisva popolna starša

Še zdaleč nisva popolna starša in delava dosti napak (čeprav bi naju pri tolikih otrocih že moralo marsikaj izučiti). Ravnava zgolj po občutku, odločiva se, če se nama zdi tako prav. Ne zganjava panike, če se otroku odrgne koleno ali če ga boli trebušček. Bo že minilo. Mogoče bi nekateri sodobni starši mislili, da sva brezbrižna ...

Z večerjo se ne obremenjujem, ker z izjemo mlajših otrok jo znajo pripraviti že vsi sami. Toast je včasih malo zažgan, mleko se razlije, ampak nič zato ... Med drugim so navajeni, da morajo paziti eden na drugega ...

V večini primerov imam zadnjo besedo; zato, ker sem jaz tako rekla. Ne ukvarjam se dosti z njihovimi zamerami in morebitnim slabim razpoloženjem - se bodo že pomirili. Vsem pa res ne morem ustreči, čeprav se tako trudim.

Po vsem tem napisanem me ni treba jemati zelo resno, v resnici sem zadnja oseba, ki bi delila nasvete...To so samo moje osebne izkušnje, navsezadnje imam kar pet otrok...