Bolečina. Smrt…

Strastno želi
strastno ljubi
strastno delaj
strastno jej in pij
in pleši in igraj (Hajfis)

Ta pesem me spominja na romane Dostojevskega. Strast, prežeta z bolečino. Vedno je bil in ostane moj najljubši pisatelj. Pa ne zaradi tega, da ga kuje v zvezde celi svet. Z vsakim svojim romanom se me je dobesedno dotaknil. In mi dal moč. In mi dal strast. In mi dal bolečino...

Nekaj me razžira notri. Ne morem spati. Bolečina. Ponižanje. Že spet. Ne bom molčala. Hočem jokati, ampak nimam solz. Jezna sem. Vem, da bo čas zacelil rane. Ampak nočem. Hočem tudi sama nekaj narediti, hočem se upreti. Mož mi je rekel, da se bom skregala s celim svetom. Se pač bom. Nekdo se mora. Nimam zaviralnih mehanizmov. Ko je enkrat vsega preveč, pri meni poči. Posledice?.. Saj vem, da se nikoli ne konča dobro. Ampak ne morem drugače.

Smrt in bolečina

»Prva stvar, ki se je lahko spomnim, je bolečina. Z bolečino sem zrasel...Za nič drugega ne gre kot za to, kako uspešno manipuliraš s svojimi bolečinami. S srečo gre lažje. A bolečino treba izvleči iz drobovja. In tako so bolečine, v najbolj skritem kotu omare, s katerimi nisem vedel kaj početi, dobile pomembno vlogo v mojem poklicu. Postale so moja orodja.« To so besede Borisa Cavazze, življenje katerega je bilo polno travm in bolečin.

Druge dneve se lahko izognemo razmišljanju o smrti, v tem času pa enostavno ne moremo. Za začetek bi navedla citat iz intervjuja znanega slovenskega skladatelja Draga Ivanuša za revijo »Ona«, ki se že več let bori z zahrbtno boleznijo: »Vprašanje smrti je na Zahodu tabuizirano. Posamezniki v družbah, v katerih je smrt sprejeta kot danost, živijo bolje kot mi. Razumejo, da sta življenje in smrt dela istega kova. Pri nas pa mislimo, da smo kar nesmrtni, neuničljivi, da moramo zaslužiti, kopičiti in imeti vsega preveč...Sicer pa, če drugo ne, vsaj smrt je gotova, ta nikomur ne uide.«

Cavazza

Na moji nočni omarici se je zdaj slučajno znašla knjiga Vesne Milek, biografski roman »Cavazza«. Ta knjiga opisuje enega največjih igralcev našega prostora, človeka z veliko začetnico, na katerega so vsi Slovenci lahko upravičeno ponosni.

Človek, ki je začel igrati v slovenskem gledališču, čeprav slovenščine še ni obvladal popolnoma... Zlata zgodba, ni kaj! Kdo pa vse ve, da je Boris že v zgodnjem otroštvu izgubil očeta, potem pa je živel v revščini v več različnih družinah, njegova mama pa je služila denar v Milanu. Ko pa se je pozneje odločila, da se bo preselila v Slovenijo, je tam že prvo leto umrla..."Prizor, kot v morastih sanjah. Krsta na stopnicah se zamaje, moška poprimeta, krsta se nagne. Iz nje pade moja mama. Poberejo jo. Bela obleka, v katero smo jo oblekli, se zatakne." Takrat je bil Boris star 18 let. 

Kdo vse ve, da se je Boris ukvarjal z boksom in je bil večkrat pretepen, in to samo zaradi tega, da bi zaslužil nekaj denarja? Ali da je hodil v pomorsko šolo in nekaj let preživel na ladji kot mornar? Z vsem, kar spada zraven. Od brodolomov, nenehne morske bolezni in mimobežnih srečanj s prostitutkami, kdaj so se vkrcali na obalo. Sam je rekel, da je imel »več sreče kot pameti, ker ni nikoli nič fasal«.

Potem se je zgodilo nekaj čudovitega, v njegovo življenje je vstopila Mojca, ki jo je občudoval in s katero se je kasneje poročil. Rodila mu je tri čudovite fantke. Sreča pa ni trajala dolgo časa. Mojca je zbolela za rakom, starejšemu sinu se je na snemanju pripetila neumna nesreča, posledice katere so bile grozovite. Nekaj mesecev je preležal v komi in potem umrl. Pri 22 letih. Zadnji dan je prosil očeta in mamo, da bi ostali pri njem dlje časa, pa mu pravita, da ne morata. Ko bi le vedela. Prosil ju je, naj ga obrneta proti soncu. Vedel je. Čez pol leta so Borisu Cavazzi umrla žena, čez nekaj let pa še en sin. Eden od dvojčkov. Dajo. Živel je tako ali tako nemirno življenje, večkrat ga je nekaj doletelo, ampak tole...Ponoči za rojstni dam mu je odpovedalo srce...

Ostala sta samo dva, oče in sin. Koliko bolečine človek sploh lahko prenese? In se ne zlomi. In živi dalje. Ali je to sploh možno? Ali je življenje lahko tako krivično? Zakaj se to dogaja ravno njemu? Kaj je takega zagrešil v življenju? Boris Cavazza je napisal o tem tragičnem dogodku takole: »Nisem vedel, da boli tako, fizično boli, bolijo te notranji organi, celo telo boli. Tulil bi, pa ne pomaga, pil bi, pil sem, a ni pomagalo. Požrl bi vse, kar mi pride pod roko, da bi pomagalo. Pa nič ne deluje...Misliš, da se ti je v življenju zgodilo že dovolj bolečine, misliš, da si varen pred te vrste bolečino, varen, vsaj za nekaj časa...Dobim to za svoj rojstni dan. Dajo, nisi pomislil name? Si mislil, da lahko prenesem vse?«

Zakaj to pišem?

Zakaj vse to pišem? Če me nekaj pretrese, to hočem deliti z drugimi. Zdaj to delim. Na koncu bi dodala besede samega Borisa Cavazze, s katerimi je odgovoril na vprašanja novinarjev, kako je preživel svojo bolečino: »Kako sem preživel? Preživiš pač. Saj ne vem, če sem. Ne umreš samo enkrat.« Se spomni teh trenutkov, ko sta z ženo bila večkrat na urgenci, kdaj se je kateri od otrok poškodoval in še doda: »Nisem vedel, koliko jih bo še, takih trenutkov, nisem vedel, kolikokrat se bom počutil, da sem umrl. Umreš lahko večkrat po malem. To sem že rekel in še bom. Vsakič nova mala smrt in še vedno sem živ. Kdo hoče poznati svojo prihodnost? Če bi v tistem trenutku vedel, kaj vse nas še čaka. Dobro je, da ne vemo. To je dobra stran življenja.«

»Ob tebi« in »Pot navzgor«

Kaj imata skupnega bolečina in smrt? Včasih je bolečina tako močna, da ljudje raje izberejo smrt. V knjigi »Ob tebi« se tridesetletni mladi poslovnež, za vedno priklenjen na invalidski voziček, odloči za evtanazijo, ker ne more več prenašati takšne bolečine... Spozna svojo ljubezen, ampak to ne spremeni njegovih načrtov. Šest mesecev ga je ona poskušala prepričati v nasprotno, ampak ostaja neomajen...Večkrat sem jokala ob tem romanu...vmes...in na koncu...Zakaj je to naredil? Če ga je čakala čudovita ženska, ki bi mu lahko podarila še ogromno lepih trenutkov? Zakaj?.. (saj vem, da ni hotel biti odvisen od nikogar, ampak vseeno...) Pretresljiva zgodba.

Pred kratkim sem imela predstavitev svoje življenjske poti in ogled ruskega filma »Pot navzgor« v ljutomerski knjižnici. Film pripoveduje o tem, kako je košarkarska reprezentanca bivše Sovjetske Zveze osvojila zlato na olimpijskih igrah v Nemčiji leta 1972, in ko sta zaslovela dva ruska košarkarja Aleksander in Sergej Belov. Ravno Aleksander Belov je dal v zadnji sekundi zmagovalni koš in je po 36 letih prekinil prevlado Američanov v košarki. Malokateri ve, da je on imel neozdravljivo, zelo redko bolezen, za posledicami katere je umrl šest let po olimpijskih igrah. Diagnozo so mu postavili skoraj tik pred olimpijskimi igrami in so mu napovedali ne več kot leto dni življenja. Odločil se je, da bo nadaljeval s treningi in bo nastopil na olimpijskih igrah. Pred oltarjem ga je čakala njegova zaročenka, njej se je zlagal, da ima drugo in se ni poročil z njo. Ker ni hotel, da bi tudi ona trpela. Ganil me je prizor, ko je ona brez sramu stopila v moško slačilnico ter mu povedala, da nihče nikoli ne ve, kdaj bo umrl, in če jima je namenjeno živeti nekaj srečnih mesecev, jih bosta živela. Skupaj. Ni to čudovito?!