Si upate pogledati do konca? Zakaj potem ne upate pogledati v oči sosedi, ki brska po smeteh?

V zadnjih tednih so splet preplavila sporočila "Vid" v #projektVida, ki so počasi pronicala v zavest ljudi in z vsako zgodbo so se pojavili sledilci, ki so v svoji okolici prepoznali starostnike.

Namen #projektVida je družbeno odgovorna nota, saj v društvu Humanitarček, ki ga vodi predsednica Ninna Kozorog, znana kolumnistka in zdravnica, želijo z zgodbami opozarjati na najbolj zapostavljeno skupino v Sloveniji. Starostniki nimajo svojega glasu, ne oglašajo se po FB, zato je nujno pomembno, da se jih začnemo zavedati mi.

V društvu so sedaj objavili zgodbo, ki je navdihnila ta projekt, ki bi pomagal vsem starostnikom, da bi tudi oni imeli na jesen življenja sonce.

Petek, konec januarja 2015, 21:15
Na društven telefon zvoni in zvoni. "Pa hudiča, kdo nas rabi ob tej uri." Saj pa nismo reševalna postaja... Telefon zvoni, zvoni. Jaz sem v službi, čakalnica se nikakor ne izprazni... Zavrnem klic - s pripisom, naj v primeru urgence kličejo našo Marjano, misleč "le kaj hudiča je urgenca sredi noči"...

22:31 Telefon še vedno zvoni, skoraj sočasno me mi Marjana pošlje sporočilo, da naj ji že vrnem klicem. Manevriram med praznjenjem čakalnice, neznosno utrujenostjo in sedaj že skorajšnjo radovednostjo sem le vrnila klic Marjani.

"Ninna, mi moramo it iskat eno gospo"
- Ja, kam.. kdaj, kaj?
"Ena prodajalka je klicala, da ene gospe ni več v trgovino. Pa bi mogla prit, sedaj pa je ni že par dni. Stara je, baje težko hodi, pa vsa suha je".
- In kje je naša vloga?, mi osebno ni bilo nič jasno.
Šele čez nekaj miut pogovora smo sestavili zgodbo... Prodajalka nas je poznala po akciji postavljanja novoletnih smrekic in "fansge" po Pohorju, kljub temu, da smo jo želeli zadržati v brezimnosti. Vedela je, da stojimo za brezdomci in da imamo vedno več starostnikov pod svojim okriljem...

Naslednji dan, 8.30 sta me Marjana in njen Jože pobrala pred UKC. Nestuširano, takoj po dežurstvu. Marjana si je vzela dopust. Akcija "poiščimo gospo je stekla".

O gospe tako prodajalka kot mi nismo vedeli nič. Smo pa vedno bolj razumeli strah prodajalke, da gospa ni prišla po svoj jogurt in kruh že nekaj dni. Vedno je hodila ob ponedeljkih, sredah in petkih. Točno kot urica, vedno po isto stvar. V 10 letih ni manjkala niti enkrat - pa naj je snežilo, lilo ali sijalo sonce.

Kako najti nekoga, o čemer veš le, da je star, da nosi rdečo ruto in da je doma nekje v "hodilnem" radiu...
Prečesali smo okolico... Nihče ni vedel ničesar... Spraševali smo v gostišču, v zdravstvenem domu. Povsem naključne mimoidoče. Eden izmed njih nam je poklical tudi policijo, češ da nadlegujemo ljudi.
Minil je en dan. Začelo je deževati...
Nemir prodajalke se je razširil v nas.

Ob 19.00 smo se odločili, da poskusimo ponovno naslednje popoldne. A smo ob 21.00 že sedeli v avtu... Nekako nam nekaj ni dalo miru... Morda panika prodajalke, ki je štela čez 60 let. Morda to, da o tej gospe ni vedel nihče nič... a bila je tema, zunaj je lilo in mraz je začel resnično pritiskati. Vedeli smo, da je nemogoče, da v temi najdemo kogarkoli...

Ob 5.00 smo v nedeljo ponovno odšli na teren. Z lastnimi avtomobili smo začeli prečesavati Pohorske gozdove. Nato smo jo videli - hišico, iz katere se edino ni kadilo. Stara, napol podrta hišica, z zavesami na oknih. Kakšnih 300m naprej od najbližjega soseda z ogromno hišo. Peljali bi se naprej, če ne bi pred hišo sedel mucek, ki je mjavkal. Direktno pred vrati...
Zapeljali smo vzvratno - Niki Lauda bi nam zavidal manever, stal nas je odbijač na avtomobilu....

Ko smo bili na poti do hiše - je naša Marjana rekla "kaj pa če ne smemo kar potrkat".... "kaj pa če koga zmotimo".

Hiša je bila - stara. Zanemarjena. A na oknih so bile na notranji strani rože, pred vrati škornji... In mucka, ki je mjavkala... Nihče ni odprl. Enkrat. Dvakrat. Petkrat. Poskusili smo - kljuka se je odprla.
"Smo sploh pooblaščeni, da hodimo tu"? je rekel Jože in mipoda mojo zdravniško torbo. Smrad je bil neverjeten...

Klicali smo jo. Nakar se je mucka mimo nas izmuznil v hišo in stekla gor... Mi za njo "mucke že vedo". Tam je nekdo hropel... stokal... ležala je - na "divanu". V lastnih izločkih, nad njo je plahutala zavesa... Mucka je skočila k njej...
Po tem se je zdelo vse bolj ali manj megleno... Poskus prebuditve... njeno stokanje... Iskanje signala za klic reševalcev... Jožetov tek do soseda, ki ga je najprej nadrl... Marjanino iskanje kozarca vode... Omara, v kateri je bilo nekaj gramov polente... en sam jogurt... plesniv kruh in dva jogurta... nič več...

Dve uri smo čakali reševalce... Nekoliko se je ovedla... poskusile smo jo vsaj malo očediti... Vrniti vsaj nekaj dostojanstva... Po trupu je imela odprte rane od preležanine... zmacerirane od urina... ni se mogla niti premikati... držala me je za roko ...
Bila je to zgubana, suhcena roka... Grčava... stisk je bil presentljivo močan glede na to, da je imela gospa nekaj več kot 40 kg.... Klicala je "Mili"...

Umrla je čez 3 dni v bolnišnici.
Kaheksija (podhranjenost)
Dehidracija.
Pljučnica. Diagnoze, ki ne bi smele biti smrtne.

Stara je bila 86 let, edini, ki smo hodili k njej na obisk smo bili mi trije... ravno tako je na grobu stal samo naš venec... Nikoli nismo izvedeli kdo je Mili...

Ime ji je bilo Vida.
#projektVida - za vse Vide, ki niso nikoli videle sonca na jesen zivljenja. Da bi jih bilo cim manj.

Ninna.

PS: Vida je od takrat v vseh nas. Nikoli nismo in ne bomo vedeli, ali bi to ženičko lahko rešili, če bi prišli prej... če bi tisto noč ne deževalo... Ali bi ji lahko vrnili nekaj dostojanstva... In koliko Vid je še po Sloveniji? Ki umrejo same, sestradane... le neka sto metrov od civilizacije.

Skoraj pet let smo zbirali pogum ... predvsem pa potrditev vseh starostnikov, da jim damo glas.... Z vsakim, ki je v "našem poolu" smo se pogovarjali, ga spraševali za dovoljenje... In čisto vsak od njih nam je rekel "Vi povejte, naj ljudje slišijo". In tako je nastal #projektVida. Projekt, ki je tudi za nas najbolj oseben in tudi najtežji... pri vsaki zgodbi smo ponovno podoživeli vsako psoebej... priznamo, po teh letih pri marsikomu ne razmišljamo več o njegovi zgodbi - pretežke so. Raje štejemo nasmehe in iskrice v očeh...

in to je #Vida. In to je vaš trenutek, da ste njihov glas. Vabljeni, da pogledate nas poklon #Vida. Z delitvijo spota ozavescate.

Naša zgodba v sliki in glasbi, ki sta jo uglasbila Mišel 'Amo' Ristov in Tinkara Kovač, montaža Domen Mlakar.