Marija in Franc Jančar sta odložila kmečko delo in obeležila 60 let skupnega življenja

Nekoč je veljalo nepisano pravilo, da ko je bila na kmetih opravljena večina jesenskega dela, ko so bili pospravljeni sadovi narave, je bil čas za poroke. Tako sta se v pozni jeseni pred natanko 60 leti, poročila tudi Marija in Franc Jančar iz Lastomercev pri Gornji Radgoni. In sedaj ko je minilo kar 60 let oziroma 720 mesecev, 3.131 tednov, ali 21.915 dni, sta lahko v družbi svojih najdražjih obeležila 60 et zakona oziroma diamantno poroko. To je bil dan, ko sta na svojo diamantno gostijo povabila najbližje svojce in sorodnike, sosede in prijatelje in se z njimi odpravila potrditi ta trden kmečki zakon, saj sta medsebojno ljubezen, ki sta jo delila s svojimi otroki, kalila ob trdem kmečkem delu. Ob tem sta našla tudi čas za razvedrilo. Svojo zakonsko zvestobo sta potrdila v cerkvi sv. Petra v Gornji Radgoni, kjer sta pred šestdesetimi leti sklenila zakonsko zvezo. Za srečen zakon je zahvalno daritev opravil domači župnik Franc Hozjan, ki je ob tem med drugim dejal: »Z vama se veselim vajinega zakonskega jubileja. Naj bo današnja sv. maša zahvala bogu, da vaju je ohranjal pri življenju in vajinem skupnem zakonskem življenju«. Pri sv. maši so zapeli pevci in pevke Otroškega pevskega zbora Sončni žarki, pod vodstvom zborovodkinje Nataše, s čimer so zelo popestrili celoten obred. Po uradnem delu se je približno stotnija svatov odpravila še na Turistično kmetijo Hari, kjer je potekalo veselo slavje s harmonikarjem Robertom Majeričem.

Diamantno poročenca Jančar sta se, kot rečeno vse življenje ukvarjala s kmetovanjem. Marija se je rodila 5. marca 1937 v Noričkem Vrhu pri Gornji Radgoni, Franc pa šest let (17.11.1931) prej, v Lastomercih. Poročila sta se 14.11.1959. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok: Marjeta, Helena, Marija, Irena, Darja, Simona in Vinko. Vsi so si ustvarili družine in ju razveseli z osmimi vnuki, osmimi vnukinjami, sedaj pa še z desetimi pravnuki. Veliko veselja jima naredijo njuni otroci, ko ju s svojimi družinami obiščejo, velikokrat pa jima tudi pomagajo pri kmečkih opravilih. Zadovoljna sta tudi, da se je najmlajša hčerka Simona odločila za nadaljevanje kmetije, tako da njun dosedanji trud za razvoj kmetije ni bil zaman. Čeprav zdravje nekoliko peša, še vedno rada poprimeta za kmečka dela, ki jih pač zmoreta.

Ob delu in vodenju velike kmetije sta vedno našla čas tudi za družbeno udejstvovanje. Tako je Marija bila, in je še občasno, aktivna v Društvu podeželskih žena Gornja Radgona, kjer na raznih prireditvah v KS Spodnja Ščavnica ali občini Gornja Radgona, sodeluje z dobrotami iz kmečke krušne peči. Franc je bil dejaven v tekmovanju kot kosec ob žetvi pšenice. Njun dom tako krasijo številna priznanja, ki sta jih prejela za svoje dejavnosti. Kljub težkemu kmečkemu delu najdeta tudi čas za branje časopisov, poslušanje radia in gledanje televizije. V posebno zadovoljstvo in veselje pa so jima tudi obiski otrok, vnukov in pravnukov, ki radi prihajajo v njuno kmečko hišo.