Vedno pride prezgodaj… Nepričakovano…

V nedeljo nisem nič objavila...Enostavno nisem mogla...Me je za vedno zapustil moj oče...Spominjala se ga bom vedno s toploto in ljubeznijo...

Ko sem pred kratkim pisala o bolečini in smrti, nisem vedela, da me bo to doletelo tako hitro...Prejšnjo soboto mi je umrl oče. Star je bil osemdeset let. Nepričakovano. Odšel je v enem tednu. Ledvice so mu odpovedale. In potem še srce. Pogreb je bil naslednji dan, ob dvanajstih, v nedeljo, iskala sem letalske karte do Harkova...Lahko bi prišla tja samo ob dveh. Prepozno. Ni mi uspelo. Šla bom za božične počitnice, takrat bo ravno 40 dni...V torek, štiri dni prej, je mama padla in si zlomila kolk. Zdaj je v bolnici. Okreva po težki operaciji. Pravijo, da nesreča nikoli ne pride sama...

Ravno to soboto je moja ekipa igrala proti ljubljanski ekipi Krim, kjer igrata moji starejši hčerki. Cel teden sem že o tem razmišljala in vedno je prevladovala misel: »A mi je res to treba početi? Vsi starši želijo za svoje otroke samo najboljše...tudi se žrtvujejo, če je potrebno...Kaj naj jaz naredim v tem primeru?.. Odločil bo šport, igra, zmagal bo močnejši...« Ne vem, pravzaprav, kako sem lahko vodila tekmo, bila sem kot v transu. Zmagale smo. Po tekmi nisem mogla več zadrževati solz. Enostavno so se ulile iz mene. Kar v dvorani sem se razjokala pred vsemi gledalci. Mlajše deklice so me prišle vprašat, kaj je narobe in zakaj jočem.

Življenje je včasih kruto. Tudi do mene. Čeprav nekateri mislijo, da mi je postlano z rožicami...Da mi vse uspeva, česar se lotim in potem gre kot po maslu...Ni res...

Sliši se tako bizarno, ampak življenje gre naprej... Vsakodnevna rutina, skrb za otroke, kuhanje, pospravljanje, služba, treningi, vožnja z avtom, pogovori, stiski rok, objemi...Mama mi je rekla, naj si ga zapomnim, kako je živel, kako se je znal smejati, kako je bil včasih sramežljiv in neroden, obenem pa zelo inteligenten in pošten. Zame bo vedno eden najboljših ljudi, ki sem jih poznala v svojem življenju.
Ime mu je bilo Žorž, nenavadno za Rusa ali Ukrajinca. Ne vem, kje je moja babica slišala za to ime, ampak ji je očitno tako priraslo k srcu, da se enostavno ni mogla upreti želji, da bi ga tako poimenovala, čeprav so vsi pri vpisu njegovega imena v katerikoli register dvigovali obrvi gor in še enkrat vprašali, kako se že imenuje?

Ker v moji domovini k tvojemu lastnemu imenu dodajo še ime starša v potni list, pri meni pa kot vedno pride do paradoksov - so se zmotili in so napisali Svetlana Žorovna, namesto Žoržovna. Mogoče vi niti ne opazite razlike in se vam to zdi popolnoma enako, temu ni bilo tako. Začela se je moja nočna mora. V moji domovini se to sliši smešno do skrajnosti, kot bi se kdo norčeval iz mene...Večinoma so vse moje sovrstnice bile Ivanovne, Grigorjevne, Sergejevne in tako naprej. Celo moji sestri so v potni list napisali Georgijevna, ker bi to naj bilo eno in isto ime, meni pa Žorovna. Resnično sem bila zelo vesela, ko sem se preselila živet v tujino, kjer mi ni potrebno uporabljati še svojega drugega imena...

Moj oče je bil glavni inženir, šef manjšega gradbenega podjetja, kar je relativno (v Sloveniji najbrž bi to bilo kar veliko podjetje...) Ko so se moji starši preselili na vas, je ata, poln navdušenja, želel si sam prezidati celo hišo, ampak se je izkazalo, da je bilo to zanj precej težko opravilo, ker so vsi njegovi poskusi bili karseda nespretni in so se izjalovili. Po navadi je izdelal načrt, vse pripravil, delal to kar nekaj dni, ampak vse se je nekako porušilo, kar je mamo vedno spravilo v smeh. Navadno je potem prišel sosed in v par urah popravil zadevo.

Vedno je hodil oblečen v srajco s kravato, včasih je tudi smeti nesel ven v takšni opravi. Bil je zelo kulturen in vljuden. Rad je imel šport in me je nekako potegnil notri. Za drugega otroka je pričakoval fantka, ampak sem se rodila jaz, zato mu ni preostalo nič drugega, kot da športa z menoj. Igrala sva badminton, odbojko, plavala, pozimi drsala po ledenih cestah (kar je bilo normalno za mojo domovino) in tekala na smučeh. K temu je še pripomoglo dejstvo, da je moja starejša sestra pri sedmih letih padla s tretjega nadstropja bloka in je dobila rahel pretres možganov ter po tem ni smela telovaditi. Ker je mama bila višja medicinska sestra in je poznala vse osebje v bolnišnici, sestra pa nikoli ni hotela telovaditi, ji je mama podaljševala zdravniško opravičilo od športa še v srednji šoli in celo na fakulteti. Zato očiju ni preostalo nič drugega, kot da se rekreira z menoj. Za to mu je velika hvala.

Spomnim se, kako je ata hodil teč zunaj v zimi in mu je spodrsnilo...Po tem dogodku ga mama ni več pustila ven in oče se je znašel tako, da je tekel po dvosobnem stanovanju. Kar štirideset minut. Vse preproge so potem zaudarjale po potu in smo komaj čakali pomlad, da nam ne bo treba gledat očija, ko teka po šestdesetih kvadratih. Vsak dan je ata naredil jutranjo telovadbo in se je celo nekaj let polival z ledeno mrzlo vodo po ruski metodi.

Mene je oboževal in sem ga lahko prepričala v karkoli. Bila sem očkova punčka. Ali sem bila tako pridna, ne vem, ni nikoli povzdignil glasu nad menoj. Kaj drugega sploh ne omenjam. Nekako se nam je uspelo vse zmeniti z besedami. Zelo je bil ponosen name in na moje dosežke, včasih jih je celo poveličeval in se rad hvalil s tem pred znanci, kar me je vedno spravilo v zadrego.

Z mamo sta preživela kar 55 let skupaj in vedno sta skrbela eden za drugega. Nič posebnega, bi rekli nekateri. Za mene je. Ohranila ga bom takšnega v spominu, ljubečega, skrbnega, spoštljivega... Počivaj v miru, ata...