David Žibrat: Sedaj sem na težko pričakovanem vrhu in res uživam

David Žibrat z Mote je konec letošnjega oktobra kronal svojo bogato športno kariero z naslovom svetovnega prvaka v kickboksu v kategoriji light-contact do 89kg. Tisti, ki smo ga na njegovi športni poti spremljali v zadnjih letih, smo po tihem to pričakovali, saj je David že na prejšnjih velikih tekmovanjih bil vedno blizu, a so ga pogosto ustavile poškodbe. Tudi pred zadnjim prvenstvom je bilo podobno, saj je zaradi poškodb skorajda že obupal. A je našel voljo in motiv ter se s trdim delom in treningi nato zavihtel na sam svetovni vrh.

David je letos nadgradil uspehe iz svetovnih prvenstev v prejšnjih letih. Svetovno prvenstvo se odvija vsaki dve leti, za Davida je to bilo že četrto. Leta 2013 je v Antalyi zasedel 5-8. mesto, leta 2015 v Dublinu 3. mesto, leta 2017 v Budimpešti 2. mesto, letos pa je v Sarajevu stopil na najvišjo stopničko in postal svetovni prvak v svoji kategoriji, kar je njegov največji uspeh v karieri. Med drugim je tudi desetkratni državni prvak (od leta 2010 do danes), zmage na svetovnih pokalih pa ima iz Dublina, Riminija, Innsbrucka, Budimpešte in Amsterdama.

Kickboxing je sicer športna panoga, ki zajema več disciplin: point fighting, light contact, kick light in musical forms, ki se odvijajo na borilnih blazinah (tatamijih), ter full contact, low kick in K-1r, ki se odvijajo v ringu. Kickboxing zveza Slovenije (KBZS) je ekskluzivna predstavnica združenja WAKO v Sloveniji in ustanovna članica Olimpijskega komiteja Slovenije. WAKO je najštevilčnejša kickboxing organizacija na svetu, v Evropi aktivna že od leta 1976, ki zajema 126 nacionalnih zvez iz vseh petih celin. Je ustanovna članica Svetovnih iger borilnih športov (World Combat Games) ter članica Sport Accorda in Svetovnih iger. Kickboxing je od novembra 2018 tudi olimpijski šport. Izvršni odbor Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) je na seji v Tokiu priznal WAKO in kickboxing kot olimpijski šport. S tem je bil postavljen temelj za možnost uvrstitve kickboxinga v program olimpijskih iger.

David pa tudi po svetovnem prvenstvu ne počiva, po vseh sprejemih in obveznostih si je privoščil kratek oddih, sedaj pa je že ponovno v polnem zagonu, predvsem pa ureja vse potrebno, da bo kmalu odprl svoj športni center. Z njim smo v teh dneh opravili intervju, kjer nam je razkril marsikaj zanimivega iz preteklosti, da je letos še neporažen, o letošnjem svetovnem prvenstvu, o preživljanju s športom ter načrte za prihodnost. Več pa v nadaljevanju.

Zakaj kikboks? Kako si prišel do tega, kdo te je seznanil s tem športom?

Kikboks sem spremljal že en čas, saj sem bil velik oboževalec Mirka Filipoviča in vse njegove borbe, sem si pogledal vsaj 5-6 krat. S prijatelji smo izvedeli, da se v bližini izvajajo treningi in smo se odločili, da se preizkusimo. Moj prvi trener je bil Boštjan Kralj iz Ljutomera, ki je takoj opazil moj potencial in mi že takrat rekel: »iz tebe še bo nekej«.

Pred svetovnim prvenstvom si zaradi poškodb skoraj že odnehal. Kaj je bilo tisto, kar te je gnalo naprej?

Da, res je... Poškodbe so mi na največjih tekmovanjih v zadnjem obdobju delale kar nekaj težav, zato se mi je v glavi pričelo pojavljati vprašanje, če je vse skupaj vredno tega? Saj po vseh teh letih, vseh teh napornih treningih, vseh stroških, ki se pojavijo, je tudi psihična izmučenost botrovala temu, da sem se pričel spraševati, če naj sploh še nadaljujem... Ker pa spadam med tiste bolj trmaste ljudi, pa vem, da si ne bi nikoli odpustil, če bi odnehal in ne bi izpolnil svojih ciljev in obljub, zato je bilo to glavno gonilo, da sem se spet odpravil v telovadnice in dal svoj maksimum v treninge, ki so se letos poplačali.

Kako si se pripravljal za to svetovno prvenstvo? Je bil pristop kaj drugačen, kot za prejšnja velika tekmovanja?

Priprave so potekale po načrtu, razdeljene na več sklopov. Za fizično pripravo je poskrbel moj fitnes trener Marko Zidarič v F-Fitnesu v Ormožu, kondicijske priprave so potekale v klubu in enkrat tedensko smo se s klubskimi kolegi odpravili na Pohorje.

Obdobje tehnike in sparingov je potekalo v Športnem centru Barada in na reprezentančnih pripravah v Izoli in Olimju pod vodstvom Tomaža Barade in zadnje obdobje na enotedenskih pripravah na Rogli pod vodstvom Andreja Sandeja.

Letos sem se udeležil tudi priprav ostalih disciplin, tako da sem bil res odlično pripravljen na prihajajoče svetovno prvenstvo!

Si moral izpolniti kakšne določene pogoje, da si se lahko udeležil svetovnega prvenstva?

Da, pogoj je nastop in zmaga na državnem prvenstvu ter dva nastopa na svetovnem pokalu, kjer je pogoj za uvrstitev v reprezentanco uvrstitev na stopničke. Z uvrstitvijo v reprezentanco nisem imel težav, saj sem že standardni član reprezentance in letos sem prav vse borbe zmagal, tako da sem brez poraza v 2019.

Kako je potekal vsakdan na svetovnem prvenstvu? Katera borba pa je tam bila najtežja?

Na prvenstvu smo bili en teden, prvi dan smo imeli tehtanje in zdravniške preglede, drugi dan smo imeli prost in smo ga izkoristili za trening in kratek ogled Sarajeva. Od takrat naprej pa od jutra do večera v telovadnici, vse do zadnjega dne. Prisotna je kar velika mera strahu, adrenalina, pričakovanj... v glavnem kaos v glavi, zato so tudi noči bolj ali manj neprespane. Budilko sem imel nastavljeno ob 7:00 uri zjutraj, ampak sem vsako jutro čakal uro, včasih tudi dve, da je končno zazvonila. Zajtrk smo imeli ob 8:00 uri in moj je bil vsak dan enak, pet jajc na oko, ena žemlja, dve palačinki in kava. Po zajtrku pa smo že bili na avtobusu, ki nas je odpeljal v telovadnico.

Najtežja borba je bila prva, saj sem kot nosilec bil pomaknjen v drugi krog tekmovanja in sem čakal zmagovalca med hrvaškim in bosanskim tekmovalcem.

Po pričakovanju je zmagal Hrvat, ki je na odličnem tretjem mestu na lestvici do 84kg ampak je letos menjal kategorijo in šel višje v mojo do 89kg in tako sem se z njim pomeril v eni izmed težjih borb v svoji karieri, saj je njegov stil borbe zelo neugoden. Še težje pa mi je bilo, saj je bila to moja prva borba na prvenstvu, ko je zategnjenost in nesproščenost še toliko večja, saj sem imel v glavi, da lahko gre ves trud »po gobe«.

Sedaj si na vrhu. Kako se motivirati za naprej, boš še tekmoval na tako visokem nivoju? Naslednja tekmovanja, EP, SP?

Da, sedaj sem na težko pričakovanem vrhu in res uživam (smeh). Trenutno si ne delam tekmovalnih načrtov, saj sem že dva dni po prvenstvu moral takoj nadaljevati z urejanjem papirjev in delom v objektu, ki ga bom po novem letu odprl kot športni center. Po odprtju se bom posvetil svojim tekmovalcem v Kickboxing klubu Pomurje in če bom zmožen organizirat še čas in pripravo na borbe za sebe... ne vem, bomo videli, ne upam povedati, da ne bom več stopil na tatami ali v ring kot borec.

Kakšni so pogoji pri nas v Prlekiji za kikboks? Imajo mladi dobre pogoje, da se razvijejo v vrhunske tekmovalce? Je kak uspešen mlajši tekmovalec, ki prihaja za tabo?

Trenutno so pogoji v Prlekiji slabi, saj ni prostorov, niti posluha v občini za naš šport. Po treh letih aktivnega iskanja in vseh zavrnitvah sem letos februarja sprejel odločitev, da bom tvegal in si ustanovil svoj športni center z lastno investicijo.

To odločitev sem sprejel, ker vidim ogromno zanimanja za naš šport, pri najmlajših, rekreativcih in prav tako pri starejših, saj vsi, ki spoznajo naš šport vidijo, da je res odlična rekreacija. Seveda je v našem klubu kar nekaj perspektivnih članov in članic, ki bodo sedaj imeli pogoje in priložnost to dokazati.

Se pri nas lahko preživljaš s tem športom?

Ne, v Sloveniji zagotovo ne, saj na tekmovanjih ni denarnih nagrad, tudi ni štipendij za rezultate na največjih tekmovanjih, tako da iz finančnega razloga se tekmovalec v našem športu ne more preživljati... Druge države, med njimi tudi Hrvaška imajo boljše pogoje, saj bo svetovni prvak iz Sarajeva prejemal štipendijo dobrih 500 evrov do naslednjega prvenstva, se pravi dve leti in prav tako dobil nagrado svoje občine za vrhunski športni dosežek in tako bo imel olajšano tekmovalno pot.

Kakšni pa so tvoji načrti za bližnjo in daljno prihodnost glede športa in kikboksa?

Moji načrti so, da čimprej in uspešno odprem svoj športni center, se kot trener posvetim mlajšim generacijam tekmovalcev in dvignem zanimanje za kikboks v Prlekiji in okolici.

Davidu želimo še naprej veliko uspehov kot tekmovalcu in/ali trenerju.