Lepota in sivina. Vojna in mir. (Od Dunaja do Čugujeva)

Na novo leto sem nazdravila s šampanjcem v kombiju, ki me je peljal z dunajskega letališča v Maribor. Malo sem se polila po obleki in po sedežu, malo mi je prišlo v nos. Solze so mi orosile oči. Nikoli nisem mislila, da bom tako dočakala prvi januar leta 2020. Popolnoma sama oziroma v družbi neznanca...

Med prazniki sem bila v Ukrajini, v državi, ki je za marsikaterega Slovenca še vedno velika uganka. Hčerka mi je zadnjič dala poslušati pesem od Beatlesov, ki so jo napisali pred petdesetimi leti. Pojejo o lepoti ukrajinskih žensk. Da ljudem jemlje dih. A je res tako? Sama sebe nikoli nisem imela za lepo, in to, da so Ukrajinke nekaj posebnega, sem prvič slišala prav v Sloveniji pred petindvajsetimi leti.

Niti se ne borim več s stereotipi. Ker se mi enostavno ne da več tega početi. Kar dva tisoč mojih sorojakinj naj bi takrat prebivalo v Sloveniji in se ukvarjalo s tako imenovanim plesom na drogu. To je vsekakor pustilo ogromen pečat na miselnosti Slovencev in tega nikomur ne morem zameriti. Stoično prenašam vse opazke in ostanem hladna kot led, kdaj kateri začne razpravljati o tem. V tolikih letih sem dobila prav debelo kožo. Saj vem, da so k temu pripomogle tudi geografske značilnosti, Rusija in Belorusija sta bolj oddaljeni od Slovenije, kot Ukrajina. Mogoče pa tam ne živijo takšne avanturistke, kdo ve?

V Ukrajini sem imela nekaj prostega časa in sem si želela obiskati lepotni salon, kjer so cene v primerjavi z našimi zelo nizke. Vse storitve od oblikovanja obrvi do podaljševana trepalnic so bile zasedene. Čeprav za japonsko oblikovanje obrvi bo marsikatera ženska odštela pol svoje plače, ki znaša sto evrov. Kako pa si bodo to privoščile? Kaj bodo jedle za Novo leto? Saj ni važno. Glavno, da bodo lepe. 

Nekje sem zasledila podatek, da je letos v Sloveniji bilo prvič več moških kot žensk. V Ukrajini kar se tega tiče ženske prevladujejo, v zadnjih letih še posebej, ker je ogromno moških umrlo v vojni ali so odšli v tujino. Zato se ženske morajo zelo truditi, da ujamejo dobro partijo.

Prvi občutek, ko sem prišla v Ukrajino, je bilo to, da je vse tako sivo...Saj je v Sloveniji sedaj tudi, ampak ni tako turobno, bi rekla. Spomnila sem se knjige »Petdeset odtenkov sive« in ugotovila, da je res siva barva lahko zelo različna. Mogoče se to dogaja zaradi druge barve zemlje, ker je v Ukrajini vsepovsod zemlja črna, zato tudi blatna zemlja ima čisto drugačno barvo, kot v Sloveniji.

Ponoči sem komaj zaspala, vzela sem dve odeji, si dala gor dvojne nogavice in nisem se mogla znebiti občutka, da me zebe v nos. Kurijo s plinom in ker je moji mami potekla subvencija, ona pa je ni mogla podaljšati, ker je bila v bolnici, so ji zaračunali tri mesece po polni ceni, kar znaša dve njeni penziji. Zanimivo je to, da je mesto Čugujev preplavljeno s plinskimi cevmi, ki kvarijo že tako neprivlačen pogled. Po teh ceveh teče »evropski plin«. Tu je ta paradoks. Rusija je ponudila Ukrajini plin po višji ceni, kot ga prodaja evropskim državam, zato ga Ukrajini bolj ugodno odkupiti od teh držav. Dejansko ta plin sploh ne gre v Evropo in nazaj v Ukrajino, ampak teče po ceveh tako kot prej naravnost iz Rusije, samo več papirjev je treba izpolniti in več denarja plačati...

Čugujev se nahaja malo več kot dvajset kilometrov od Harkiva, skoraj dva milijonskega mesta. V mestu je kar mirno, na sprehajajoče vojake se kar hitro navadiš, nekatere trgovine delajo po 24 ur na dan, tudi ob nedeljah. Moji starši so se preselili v to mesto nekaj let nazaj, ker so se v mojem rojstnem kraju začeli nemiri, ki še niso ponehali do zdaj...

V LNR, to je Luganska narodna republika, kraj, kje sem živela do 22. leta, še obstaja policijska ura. Po enajsti uri zvečer in do petih zjutraj ne moreš biti zunaj niti peš niti z avtom. Odpeljejo te na policijo, kjer boš moral počakati do naslednjega dne, preverijo tvojo osebnost in ti določijo denarno kazen.

Minska polja še vedno obstajajo in vsake toliko časa poberejo življenje kakšnega pešca, ki se je spozabil. Premirje velja že dolgo časa, ampak občasno se slišijo streli z obeh strani. Očitno vojakom postane kar dolgčas in spuščajo rakete na nasprotno stran, nasprotniki pa jim jih z »veseljem« vračajo. Sploh več ni važno, kdo je kriv in kdo je začel. V tej državici velja ruski rubelj, v Ukrajini pa denarna enota grivna.

V poročilih sem poslušala, da so pred prazniki bili zamenjani vojni ujetniki. Več kot sto jih je prišlo po nekaj letih ujetništva za novo leto domov k svojim bližnjim. Pripeljali so jih ravno iz vojaškega letališča v Čugujevu.

V Ukrajino sem prišla ravno na štirideset dni od smrti mojega očeta. V Sloveniji se zberejo sorodniki 8 dni po smrti, v Ukrajini pa po štiridesetih dneh. Na lepo obloženo mizo dajo na sredino košček kruha, nanj pa kozarec z alkoholno pijačo za preminulega. Potem morajo ta kruh raztrositi ptičem. Jedo samo z žlicami, tudi drugo jed, ker je z vilicami jesti prepovedano.

Po pokopališču se lahko voziš kar z avtom, če ti to dopušča cesta. Včasih ne moreš zaradi premočene zemlje. Prevladujejo venci z umetnimi rožami, sveč skorajda ni. Obstaja običaj, da moraš dati na grob poleg rož nekaj keksov in čokoladnih bombonov v prozorno vrečko, obvezno neparno število, da jih potem poberejo otroci ali reveži in pojedo. V spomin.

Da bi bila dosegljiva v Ukrajini, ker ni članica EU, sem si kupila novo telefonsko kartico in jo vstavila v telefon. Očitno nekaj ni funkcioniralo dobro in naslednji dan sem dobila sms, da znaša moja trenutna poraba več kot 332 evrov. Bilo je tako, kot bi dobila ledeni tuš po glavi. »Saj je samo denar, » sem se poskušala pomiriti. Odpravila sem se v mesto, k operaterju, da bi rešila zadevo; po poti sem srečala prodajalca smrečic, poleg pa je drugi prodajalec prodajal sveže ribe in jih celo čistil vsem na očeh. Kako to sploh lahko deluje skupaj? Božične smrečice in sveža riba? Nekako že, ker sem to srečevala potem kar nekaj dni zaporedoma. Dvojni posel se jima je dobro stekel. »Kaj hočem?...« sem pomislila: »To je Ukrajina...«

Nekaj dni sem bila kot negovalka. Po težki operaciji kolka moja mama še ne mogla sama niti vstati, ne sesti. Ko sem vse opravila in je mama zaspala, sem šla raziskovat mesto. Našla sem muzej in rojstno hišo svetovno znanega slikarja Repina, ki je med drugim naslikal sliko, kako car Ivam Grozni ubije svojega sina. Ta slika se nahaja v Tretjakovski galeriji v Moskvi in je bila že večkrat poškodovana. Prvič jo je restavriral sam Repin, nazadnje je bila skorajda uničena pred par leti. Očitno ta slika povzroča pri nekaterih ljudeh napad silovitih čustev in se ne morejo upreti želji, da bi jo poškodovali. Zanimivo je, da o tem vsem mi je pripovedoval varnostnik oziroma policaj v muzeju, ko me je spremljal.

Repin je bil pravi fanatik in je bil zelo produktiven. Naslikal je ogromno število slik in portretov, tudi dve skoraj identični sliki, dolgi kar šest metrov, kako kozaki pišejo pismo turškemu sultanu, med tem se zabavajo in mu pravijo, da naj jih raje »kušne« v rit, podložni mu pa ne bodo. Obstaja zgodba o tem, ko slikar več ni mogel risati z desno roko, jo je privezal na desko, tako da jo je lahko dvigoval. Ko to več ni bilo mogoče, je začel risati z levo roko. Na stara leta je postal vegan in od svojih slug je zahteval, da mu pečejo jedi v obliki zajca in prepelice iz rdeče pese in korenčka. Vso svojo družino je prepričal, da morajo spati zunaj. V vsakem vremenu.

To je moj kratek potopis. Lahko bi še napisala o tem, da so letos v Ukrajini uvedli tudi dela prost dan za katoliški božič, čeprav jih je samo nekaj procentov katoličanov ali o tem, kako sem si hotela natisniti letalsko karto za Dunaj v neki tiskarni, pa po petinštiridesetih minutah neuspelih poskusov, mi je ženska za računalnikom povedala, da je zmanjkalo barve. V tiskarni... Sedaj se spet navajam na življenje v Sloveniji. Kar odleglo mi je, ko sem prišla nazaj. Tu je moj dom in tega se ne da več spremeniti.