Ste v samoizolaciji? Karanteni? Ste negativni ali pozitivni?

Mama, se spomniš, ko smo šli k babici na krofe? Kako so bili dobri!
Seveda, ljubček...
Pomisli: »Niti na njen pogreb nismo smeli iti ...«
Obrne se k možu: »Si naročil v trgovini špecerijo? Zmanjkuje nam že mleka, kruha, piškotov tudi več nimamo ...«
»Ja, sem, pa tudi presenetil bi te rad, draga. Danes sem naročil suši iz japonske restavracije. Kmalu nam ga bodo pripeljali.«
»Odlično, dragi! Otroci, a ste že naredili domače naloge?«
»Učiteljica nam še ni poslala vseh nalog. Ji bom napisal po elektronski pošti.«
»Čez teden dni bomo morali res vsi iti ven. Imamo še dovolj mask? ...«

Čez nekaj časa pridejo ljudje, oblečeni kot astronavti in prinesejo hrano v škatlah. Nastavijo jo pred vrata, da bi se izognili stikom. Ulice so skoraj popolnoma prazne. Vidiš samo policiste, ki sprašujejo posameznike, kam so namenjeni in jih napotijo domov.

Jutro. Cela družina je doma. Vsak za svojim računalnikom. Otroci se učijo, starši delajo. Računalniki so skoraj postali člani družine. Nihče se več ne pritožuje, vsi so vdani v usodo.

A bomo res tako živeli? Enostavno vse odpovedali oziroma prestavili za nedoločen čas? Tudi naše življenje? ... Včasih pomislim: rada bi se zbudila čez pol leta, da se ta kaos končno poleže ...

Sprašujem se, zakaj umira toliko starejših ljudi? Saj je logično: imajo slabši imunski sistem in tako naprej. A ni nekdo tam zgoraj določil, da jih je enostavno preveč? Da ljudje predolgo živijo in se populacija stara? Ker je medicina tako napredovala in se življenjska doba starejših podaljšuje. Zdaj je to skoraj polovica celotnega prebivalstva. Izumil je način, kako se to prepreči. Ni to malo kruto?

Pred menoj je podoba starke iz knjige »Zločin in kazen« F. M. Dostojevskega, ki jo je napisal pred 150 leti ... Zakaj bi ta starka živela? Njeno življenje ni potrebno nikomur. Tako je razmišljal mladi Razkolnikov pred svojim morilskim zločinom. Sedaj očitno tudi nekdo tako razmišlja ...

Prestopno leto se je začelo. Se spomnite mojega bloga? Ne obeta se nam nič dobrega ... Ampak minilo bo, tako kot vse na tem svetu.
Slovenci bomo preživeli. Kot narod. Rešila nas bo naša zadržanost, zaprtost vase in discipliniranost. Italijani so naše pravo nasprotje, zato so tako nasrkali. Niso upoštevali navodil, niso bili odgovorni, družili so se med seboj in so govorili, saj je to navadna gripa, brez panike. Zdaj se doma tresejo ...

Odraščala sem v obdobju hladne vojne med Sovjetsko zvezo in ZDA. Spomnim se, kako me je bilo včasih strah atomske eksplozije oziroma tretje svetovne vojne, da nisem mogla zaspati.

Prej sem se skupaj s kolegi malo šalila, zakaj je že ves ta hrup okoli koronavirusa ...Vrag je vzel šalo. Enkrat me je spreletel srh oziroma strah, kot takrat, v otroštvu ... Spomnim se knjige, ki sem jo nekoč brala, o ljudeh, ki so mesece živeli na kupu v tako imenovani karanteni brez tekoče vode in brez stranišč. Grozno! Na koncu jim je že bilo vseeno. Čisto vseeno za vse. Vsak je opravil svojo potrebo kjerkoli, kjer je bil prostor. Ni se oziral na druge. Jedli so s tal. Če je kdo začutil potrebo po spolnosti, jo je tudi opravil. Brez sramu. Včasih je na tleh ležalo kakšno truplo, pa se na to tudi nihče ni oziral. Samo so stopili čez. Bodo že prišli pospravit.

Je to res ta krasen novi svet, ki smo ga tako dolgo časa gradili? Zdaj že do obolelih kažejo sovraštvo, jih šikanirajo ... A veste, kako se počuti človek, ki mora opraviti test oziroma odvzem brisa za koronavirus? Od zdravstvenega doma ga spremljajo puščice, kam mora iti. Tam ga čaka zaboj modre barve, ki spominja na vojno stanje. Ne more pa testa opraviti vsak, ki bi ga hotel.

Po sumu stika z okuženim ali po znakih, kot so kašelj, slabo počutje, oteženo dihanje in povišana telesna temperatura je treba poklicati osebnega zdravnika, ki po posvetu z epidemiologom pokliče v center in od tam vas pokličejo ter vam povejo uro, kdaj morate priti. Na odvzem brisa. Pri vratih vas pričakata sestra in pozneje zdravnik, oblečen v posebno haljo in z masko na obrazu ter opravi bris, na rezultate katerega morate čakati kar nekaj ur, dolgih kot večnost. Bris pa vzamejo takole: globoko v nos vam porinejo nekaj podobnega kot vatirano palčko, posebej v vsako nosnico. Traja nekaj sekund in ste svobodni. Čakate. Štiriindvajset ur. Še več. To čakanje postane neznosno, na koncu vam bo že vseeno, če ste pozitivni ali negativni, samo, da ne bo treba več čakati ...

Kako pa se počuti človek, ki se vrača iz karantene ali tisti, ki je prebolel koronavirus? Vsi ga dobesedno ubijajo s pogledi in mu dajejo občutek, da ni zaželen ne tukaj ne kje drugje.

Če slučajno zbolite, ker je to res samo velikansko naključje, ker nobeden sam noče zboleti - imate veliko možnosti, da se pozdravite. Nekateri so se že. Paziti morate, da ne okužite drugih, ker mogoče nimajo tako močnega imunskega sistema kot vi.

Sedaj bodo naši otroci kar nekaj časa doma, v karanteni. Zanimivo, da so ta ukrep v Ukrajini sprejeli prej kot pri nas, čeprav imajo samo enega obolelega. Na petinštirideset milijonov ljudi. Blagor staršem, ki so zaposleni v šolah in vrtcih! Oni lahko skrbijo za svoje otroke. Kaj pa drugi? Se bodo že znašli.

Objemi, stiskanje rok, srkanje kavice na sončni terasi vaše najljubše kavarne bo pač moralo počakati. Svoje prijatelje lahko pokličite po telefonu ali jim pošljete sms. Moderna tehnologija dopušča toliko različnih komunikacij z drugimi in zdaj bi bil velikanski greh, če jih ne bi izkoristili. Tisti, ki še tega ne obvladate, imate sedaj ravno čas, da se tega naučite. Z veseljem vam bodo pomagali vaši nadobudneži, ki poznajo vso to tehnologijo v nulo. In še veseli bodo.

Zanimivo, kako hitro postanejo nekatere stvari nepomembne. Prejšnji teden smo si z igralkami tako želele zmage nad ekipo iz Hoč, da je vse ostalo bilo v drugem planu. Koga pa sedaj zanima odbojka?

Ravno v tem času boste ugotovili, da lahko živite brez marsikaterih dobrin, ki nam jih ponuja sodobno življenje: od gledanja filmov v kinodvoranah do nakupovanja v trgovskih centrih, od puljenja obrvi in lakiranja nohtov v kozmetičnih salonih do navijanja na nogometnih tekmah. Nekateri mogoče bodo na novo odkrili knjige in začeli igrati družabne igre s svojimi otroki.

Mogoče pa je ravno to poanta tega šova: da smo prej živeli prehitro, preveč pestro in polno. A ni zdaj čas, da bi se ustavimo in malo razmislimo o stvareh, ki nam dejansko nekaj pomenijo? In to vsi ...Tisti, ki so zboleli, in tisti, ki jih je bog obvaroval pred tem.

Zdaj mi odgovorite na vprašanje, kako vas lahko besedna zveza, da ste negativni, spravi v takšen optimizem?