Živali so čuteča bitja, kaj pa ljudje?

Moj drugošolec je začel s šolo na daljavo že v nedeljo ob osmih zvečer, ko smo mu pokazali naloge. Komaj sem ga pospravila spat. Zjutraj se je zbudil pred menoj in je že nadaljeval z nalogami. Ko sem si jaz še mencala oči in kuhala kavo, mi je navdušeno pripovedoval, kaj vse je že rešil pri matematiki. Devetošolka začne s poukom prek programa Microsoft Teams, komaj čaka in se veseli tega. Zjutraj mi je rekla, da se mora hitro najesti, da ne bo zamudila. Pouka... Malo grem pokukat v njeno sobo. »Mama, pojdi prosim ...« Odvrne: »In zapri vrata za sabo ...«

Četrtošolka mi pravi: »Mama, pri športu moramo vaditi zgornji in spodnji odboj, nam je napisala učiteljica.« Bolje ne more biti. Zunaj si podajava odbojkarsko žogo. Drugošolec se nama pridruži: »Mi pa moramo iti na sprehod v gozd opazovat naravo ...« Iskat zvončke. Ali norice. A veste, da so norice lokalno ime za male zvončke in se pravilno imenujejo veliki in mali zvončki. Velikih oziroma pravih zvončkov obstaja kar 100 vrst. Sicer, koga pa to zanima razen botanikov?

Saj bomo šli, ljubček. Itak. Imamo čas. Čelo večnost ... S seboj vzamemo še našo psičko Lizo.

Čuteča bitja

Verjetno ste slišali, da je Državni zbor potrdil spremembo stvarnopravnega zakonika, ki po novem živali opredeljuje kot čuteča bitja in ne več kot stvari. Čeprav, koga to sedaj zanima?

Že skoraj enajst let imamo psičko dalmatinko Lizo, ki sem jo pripeljala iz Ukrajine. Odkar se spomnim, sem si vedno želela imeti psa, ampak starši mi tega niso pustili, ker sem dejansko od dvanajstega leta naprej živela doma samo ob vikendih. Svojo željo sem uresničila, ko sem imela svoje najemniško stanovanje. Imela sem dogo z imenom Čarlz, sive barve, s pikami. Bil je ogromen, zelo miren in priden. Sporazumevala sva se skoraj brez besed. Vedno mi je sledil, če sem bila v kuhinji, je bil tam in me je gledal s svojimi velikimi očmi, če sem ležala na kavču, se je tudi on ulegel poleg. Ko je bil še mladič in so mu rasli zobje, mi je pogrizel vse čevlje in me s tem spravil v obup.

Mona Liza

Ko sem prišla v Slovenijo in smo sezidali hišo, sem si že začela delati načrte za psa. Možu moja ideja ni bila niti malo všeč. Nekako sem ga pregovorila, da bi za punčke zgradil leseno hišico in sem si mislila: nekoč bo to pasja hišica. In tako je tudi bilo. Zgodilo se je spontano, kot vse pri meni. V Ukrajino sem odšla na dopust sama s tremi otroki. Mislim, da že dolgo nisem bila noseča, zato sem spet začutila nekakšen »materinski« nagon. Sprehajali smo se po tržnici in sem zagledala male dalmatince. Kako so bili luštkani! Ne vem zakaj, ampak vedno so mi bili všeč: možno, da je bil kriv film o dalmatincih ... Začutila sem močno željo, da bi imela malega psička. Razmišljala sem: kako ga bom dva dni peljala z vlakom, kaj pa vsa dovoljenja, kaj pa policija in carina? Poskusila sem odmisliti to noro idejo, ampak mi ni dala miru. Moja teta, s katero smo se skupaj sprehajali, mi je rekla: »Naredi tisto, če si to tako močno želiš.« Kupila sem si psičko, ovratnico, potovalno torbo in druge stvari. Uredila sem vse potrebne papirje in jo cepila pri veterinarju. Za vse to sem zapravila ogromno denarja in veliko časa. Morala sem biti zelo pogumna, da sem šla sama na pot z vlakom s tremi otroki ter s psom. Na vlaku je bila katastrofa: bala sem se, da se psička ne bi kje polulala, da ne bi začela glasno lajati. Sprevodnica mi je dala jasno vedeti, da ne bo prenašala kakršnega koli nereda in naj poskrbim za mir. Če se je vlak ustavil, sem šla s psičko ven, ampak me je bilo strah, da bo vlak odpeljal, jaz pa bi ostala zunaj s psom, otroci pa bi bili sami na vlaku. Ponoči, ko je bila nemirna, sem šla z njo v prostor med vagoni, kjer se je igrala s staro metlo. Najbrž je mislila, da je to nekakšna strašna žival in jo napadala. Kakorkoli že, po tem igranju se je zelo utrudila in hitro zaspala. Ko so prišli policisti in cariniki, sem jo pokrila z odejo in na srečo se ni premaknila. Še zdaj se spomnim, kako me je bilo strah: moje srce je utripalo najbrž 200 udarcev na minuto; ko je začela malo smrčati, sem takoj zakašljala, da bi jo preglasila.

Potem sem izvedela, da sem imela velikansko srečo, ker vse tiste papirje, ki sem jih uredila za njo, niso bili nič vredni, in če bi jih morala pokazati policistom, bi izgubila na celi črti. Lahko bi me prisilili plačati kazen, lahko bi me odpeljali na policijsko postajo sredi noči ali bi se morala posloviti od nje. Ne vem, kako bi potem to razložila otrokom, ki so se zelo navezali na psičko. Poimenovali smo jo Liza, ker je bila tako lepa kot Mona Liza (v svojem pasjem potnem listu ji je ime Mona Liza. Možu nismo tega nič omenili, to naj bi bilo presenečenje zanj. Upala sem, da bo tako srečen, ko nas bo zagledal na železniški postaji v Budimpešti žive in zdrave ter nam bo vse oprostil. Moj načrt je deloval. Enostavno ni imel izbire. Doma je naredil boks za Lizo in nabavil vse potrebno. Tudi hišica za punčke je postala prva pasja utica (ker sta potem sledili še dve). Skupaj smo šli k veterinarju, jo preverili in registrirali. Naredili smo začetno pasjo šolo, čeprav nič prida ni odnesla od tam. Vsi jo imamo radi, brez izjeme, ona pa nam vrača ljubezen tako, kot pač zna: liže nas, skače od veselja, maha z repom, včasih bi koga tudi podrla od veselja pri svojem pasjem pozdravu. Upala sem, da se bo po letu dni umirila, ampak še zdaj pri desetih letih je zelo živahna ter zahteva dosti gibanja.

Pravijo, da je pes karakterno in vizualno podoben svojemu lastniku... Kako se naj še čudim glede tega? Zanimivo je to, da ima rojstni dan na isti dan kot moja mlajša hči. Takrat dobi veliko kost. Poje pa pravzaprav vse, tudi kisle kumarice in včasih celo papirnate robčke. Vedno pa me preseneča njena sreča, ko gre na sprehod. Čeprav gre večinoma po isti poti, je vedno tako radovedna in vesela, kot bi šla prvič. Včasih pomislim, da bi se mi, odrasli ljudje, lahko nekaj naučili od živali: vsakič se veseliti novega dne.

In še nečesa ... Če že dojemamo živali kot čuteča bitja, bi lahko tudi ljudi obravnavali tako. Da nam ne bi bilo vseeno za občutke drugih ... Da jih ne bi obsojali. Da bi bili strpni in tolerantni. Do tistih, ki so zboleli in do tistih, ki so ozdraveli. Do tistih, ki hodijo delat. Do tistih, ki peljejo svojega psa na sprehod ...