Ali smo zmagovalci ali nismo? Bomo premagali koronavirus?

»Ali si najboljši ali pa nisi, in najboljši se ne izgovarjajo, ampak najdejo pot do zmage. Z vsemi sredstvi, za vsako ceno. Ljudje govorijo o »zmagovalni miselnosti«, ker ima zmagovalec nekaj, česar drugi nimajo, posebne možgane, ki sploh ne dvomijo o tem, da so bili rojeni za junaštva.« Fredrik Backman »Mi proti vam«

Pravijo, da obstajajo tri vrste ljudi: zmagovalci, poraženci in opazovalci. Bomo premagali korona virus, karanteno, sami sebe? Večina ljudi med nami je opazovalcev. Še tisti, ki niso do sedaj nikoli gledali poročil, jih zdaj zavzeto spremljajo. Berejo vse, kar na spletu najdejo o korona virusu, nekateri so se celo poglobili v mikrobiologijo in biokemijo, da bi razumeli. Zakaj se nam to dogaja. Ko smo vsi imeli tako lepo in urejeno življenje, je naenkrat udarilo kot strela z jasnega. Odgovora ne najdejo.

Ali smo bili krivi mi sami, ki smo tako posegali in izkoriščali naravo? Ne, nismo. To je treba vzeti kot danost. Enostavno se je moralo zgoditi. Kot se zgodijo nesreče, naravne katastrofe, na katere mi, navadni smrtniki, nimamo nobenega vpliva. Filozofi in antropologi se bodo še dolgo časa ukvarjali s tem vprašanjem: Zakaj naš stvarnik zahteva toliko žrtev?

Eden od dodatnih dejavnikov naj bi bilo onesnaženo ozračje. Italija je poleg Kitajske zelo onesnažena, predvsem to velja za Lombardijo. Raziskave so pokazale, da se veliko organizmov, vključno z virusi, širi po zraku z delci smoga. Tisti, ki živijo v onesnaženih območjih, so bolj dovzetni za okužbe dihal in smog zato poslabša njihove simptome v primeru okužbe.

Zmagovalci so tisti, ki se v teh trenutkih borijo s tem zahrbtnim virusom: zdravniki, medicinski delavci, civilna zaščita, tudi trgovci, lekarnarji in poštarji. Poraženci naj bi bili tisti, ki so zboleli. Čeprav lahko tudi postanejo zmagovalci, če premagajo to bolezen.

Sedaj pa moramo živeti in od nas je odvisno, ali bo to življenje ali životarjenje iz dneva v dan. Ste zmagovalci ali niste?

Nisem si cel teden oprala las, moji umetni nohti in trepalnice so šli rakom žvižgat. Na sebi nimam niti grama make upa, moji uhani lepo počivajo v škatlici. Nosim samo trenirke in navadne majice ...

Se spomnite pravljice o Trnuljčici? »Zaspala sta kralj in kraljica, ki sta pravkar prišla domov in vstopila v dvorano, zaspali so z njima vred vsi dvorjani; zaspali so konji v hlevu, psi na dvorišču, golobje na strehi, muhe na steni, res, še ogenj, ki je plapolal na ognjišču, je zastal in zaspal; in pečenka je nehala cvrčati, in kuhar, ki je hotel malega kuharčka zaradi neke nerodnosti potegniti za lase, je odrevenel in zaspal.«

Sedaj smo v podobnem stanju odrevenelosti ali zaspanosti, kot je bila Trnuljčica in ves kraljevski dvor.

Upam, da se bomo potem tako navdušeno, kot Kitajska, zbudili iz tega sna in hitro, s pospešenimi koraki nadaljevali pot v prihodnost. Marsikaj se bo spremenilo. Nekateri pari se bodo ločili. Nekateri bodo zaplodili novega otroka. Nekateri se bodo na smrt skregali s svojimi potomci. Nekateri bodo po dolgem času končno našli skupen jezik z njimi. Ampak to ni bistveno. Bistveno je, da se bo spremenil naš pogled na svet. Mogoče bomo začeli bolj ceniti stvari, ki jih imamo; službo, svobodo gibanja, posedanje v lokalih, sproščeno nakupovanje v trgovinah, rekreacijo, šport, televizijske prenose nogometnih tekem, šolo pravzaprav.

Zakaj zdaj zganjamo takšen hrup, ker se ne moremo družiti? Roko na srce, ali nismo skoraj ves čas preverjali svoje telefone, tudi ko smo bili z nekom na pijači? V tem času se lahko družimo preko socialnih omrežij, ampak se zdaj upiramo. Zakaj le? Prej smo imeli izbiro, sedaj je nimamo ...

Nekateri bodo rekli, da se sedaj niti ne smemo rekreirat na zraku. Ljudje božji! Saj imate teraso, balkon, dnevno sobo, ogromno spletnih programov, na katerih kažejo vaje. Tudi gozd ali poljska cesta nista tako daleč. Ampak ne. Tako nas nihče ne more videti, kako mi pridno telovadimo. Prav smešni smo. Kdor hoče, kot pravijo, najde rešitev, kdor pa noče - najde izgovor.

Vse nas je pretreslo. Dobesedno. Poleg korona virusa smo doživeli še pravi potres. Kaj nam zemlja s tem sporoča? Kdo bo zmagal v tej bitki?

Zmagovalci bodo med drugimi postali tudi tisti, ki bodo v tem času odkrili zase nekaj novega, naj bo to peka keksov, igranje na kitaro, pisanje, risanje, reševanje sudoku - in s tem si bodo krajšali čas. Spomnim se, ko sem pred desetimi leti bila doma na bolniški po operaciji kolena, sem začela pisati. Za to sem hvaležna še zdaj. Po navadi imamo tako malo prostega časa za naše konjičke in vedno rečemo, kaj bi vse naredili, če bi ga imeli dovolj. Zdaj ga imamo. Še preveč. Omare so pospravljene, okna umita, okolica urejena. Čas je za nekaj drugega. Lahko smo vsi zmagovalci, ne samo opazovalci.