Veterani vojne za Slovenijo že 30 let negujejo zgodovinski spomin

Epidemija koronavirusa je gotovo vsakomur izmed nas močno prekrižala načrte za letošnjo pomlad, poletje in najverjetneje za nadaljnje življenje. Dogajanje povezano s Covid-19 je prizadelo posameznike in gospodarske subjekte, a tudi različna društva in organizacije, zlasti tiste, ki letos obeležujejo kakšen okrogel jubilej. In med njimi je tudi Zveza veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS), ki deluje še tri desetletja. Veterani vojne za Slovenijo, združeni v omenjeno zvezo, so v letošnjem letu v svoje delovne načrte zapisali številne naloge, katerih realizacija pa bo zaradi koronavirusa in razmer, ki jih je ta epidemija povzročila, precej zahtevnejša, kot bi bila v normalnih razmerah našega delovanja. "Kljub temu pa veterani še zdaleč nismo obupali in iščemo najboljše načine in možnosti, da letos vendarle primerno obeležimo in utrdimo zgodovinski spomin na tri najvažnejše dogodke na obrambno-vojaškem področju pri osamosvajanju Slovenije. Gre za dogodke iz leta 1990, od katerih letos mineva 30 let. Menimo, da tega ne smemo pozabiti, saj gre za odločitve in dogodke v času, ki velja za eno od najpomembnejših obdobij pri nastajanju samostojne slovenske države", poudarja upokojeni general Ladislav Lipič, predsednik ZVVS.

Kmalu izzid knjige »Orožja nismo oddali-1991«

Spomnil je tudi, da je bil eden od političnih in seveda varnostnih ukrepov takratne velikosrbske politike in politike JLA v letu 1990 poskus odvzema orožja TO. Pod pretvezo višje stopnje varovanja orožja je JLA uspelo odvzeti orožje v vseh ostalih republikah in obeh pokrajinah takratne skupne jugoslovanske države, razen v Srbiji in Črni Gori. "A samo v Sloveniji so naleteli na odpor, kar je treba zaradi resnice venomer izpostavljati. Priprave na odvzem orožja slovenski TO so se začele v takratnem Republiškem štabu TO že januarja 1990 in to z zbiranjem informacij o količinah in vrstah orožja in streliva. Ukaz o takojšnji premestitvi orožja je bil izdan 15. maja 1990, kar je povzročilo burne reakcije med pripadniki TO, v politiki in nasploh v slovenski javnosti. Posledica tega nezadovoljstva je bila zaustavitev oddajanja orožja, kar pomeni, da slovenska TO ni bila razorožena. Celovit pregled takratnih dogodkov zelo doživeto opisuje 16 poveljnikov Občinskih štabov TO v knjigi »Orožja nismo oddali-1991«, kateri so se predaji tudi javno uprli. Knjiga bo izšla v drugi polovici meseca maja in bo predstavljena tudi slovenski javnosti", nadaljuje Lipič.

Po njegovem je takrat bilo najpomembnejše spoznanje, da se JLA pripravlja na oborožen poseg za preprečitev slovenske samostojnosti in to je bil jasen signal slovenski obrambni politiki, da sprejme ustrezne ukrepe. Prav zaradi tega dogodka so si veterani vojne za Slovenijo izbrali 17. maj za svoj dan. Ena od posledic poskusa odvzema orožja je bilo organiziranje Narodne zaščite (NZ), ki je bila kasneje poimenovana kot Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ). Organiziranje takšne strukture je omogočal takratni Zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. MSNZ je v obdobju od poletja 1990 do imenovanja novega RŠTO 4.10.1990 skupaj z enotami TO zagotavljala obrambno sposobnost Slovenije ali, kot je v knjigi »Premiki« zapisal Janez Janša, je »bila le formula za prehodni čas«.To je bilo takrat, ko je bila prekinjena linija vodenja in poveljevanja med takratnim RŠTO in pokrajinskimi štabi TO izrednega pomena, saj je vodstvo MSNZ bila vez med slovenskim političnim vodstvom in pokrajinskimi štabi za TO. Tako linija vodenja in poveljevanja med PŠTO in OŠTO ni bila v nobenem trenutku prekinjena. Gre za pomembno,čeprav kratko obdobje v slovenskem osamosvajanju.

Le povezani bomo lahko premostili nastalo krizo

"Vsi takratni pripadniki, ki so delovali na vseh ravneh organiziranosti obrambnih sil si brez kančka dvoma zaslužijo vso priznanje in spoštovanje za opravljeno delo. VVS bomo 30. obletnico MSNZ ustrezno zaznamovali v mesecu oktobru na osrednji slovesnosti v Ljubljani. Takrat se bomo spomnili tudi oblikovanja novega RŠTO, kateri je bil prvič v zgodovini neposredno podrejen predsedstvu Republike Slovenije. Poleg priprav na obeleževanje omenjenih zgodovinskih dogodkov iz leta 1990, ki bodo terjali veliko organizacijske iznajdljivosti, saj krizi zaradi koronavirisa še ni videti konca, člani ZVVS sledimo zahtevam tega kriznega časa in vsak po svojih močeh pomagamo pri premagovanju težav. Že pred časom smo svojo pomoč ponudili republiškemu in občinskim štabom CZ. Že več kot sto naših članov je pripravljenih, da kot prostovoljci z znanjem in izkušnjami pomagajo tistim, ki so pomoči potrebni. In teh ni malo. Naj za ilustracijo samo navedem, da je na primer praporščak OZ ZVVS Gornja Radgona koordinator pri organizaciji različnih opravil v radgonski občini, v občini Koper VVS pomagajo pri prenosu brisov morebitnih okužencev iz ZD Koper v mikrobiološki laboratorij, gospa Ljuba Fišer je zašila maske za veterane in jih podelila uporabnikom. Podobnih primer je še veliko, saj so se v aktivnosti vključila tako rekoč vsa naša območna združenja. Mnogi naši člani so vključeni v štabe CZ in s svojim znanjem veliko prispevajo k uspešnosti nalog CZ v posameznih delih Slovenije", je dejal predsednik slovenskih veteranov Ladislav Lipič, ki se zaveda, da zahtevne razmere še posebej terjajo veliko sodelovanja in plemenite medsebojne pomoči. Hkrati pa tudi veliko strpnosti, iskrenosti in medsebojnega spoštovanja vsakega državljana in državljanke RS.

"Le povezani bomo namreč lahko premostili nastalo krizo, v kateri je potrebno veliko enotnosti, skupnega nastopanja in dialoga na vseh ravneh. Vse to pa so vrednote, ki jih v naši veteranski organizaciji še posebej negujemo in spoštujemo", je še dodal Lipič.