Bomo praznovali dan zmage? Nad koronavirusom mislim…

Enostavno ne morem prezreti včerajšnje sedemdesetletnice zmage v drugi svetovni vojni. Vojni, ki je terjala 60 milijonov življenj po celem svetu. Sovjetska zveza, ki je bila žarišče v tej vojni, je izgubila ogromno ljudi, močnih in predanih mož in žena v njihovih najboljših letih. Številke se gibljejo okrog 20 milijonov ljudi, nekateri zgodovinarji pravijo, da jih je bilo dosti več. Vsekakor so te smrti rešile svet pred nemškim nacizmom, in medtem ko je cena, ki so jo Sovjeti plačali za zmago, bila prevelika, si cene poraza niti ne moremo predstavljati.

Parade v Moskvi se odvijajo po enakem modelu kot prva parada, ki je potekala leta 1945, nekaj več kot mesec dni po nemški kapitulaciji. Dolgo se je ugibalo, ali bo letos parada ali ne bo? Na letošnji paradi zmage naj bi bilo prvič predstavljenih 24 modelov najnovejše bojne tehnike. To je med konferenčnim sestankom vojnega resorja omenil ruski obrambni minister Sergej Šoigu. Na paradi naj bi skupno sodelovalo 225 enot vojaške tehnike, 150 letal in 15.000 vojakov. Zgodovinski del parade bi tvorilo 10 enot v uniformah iz druge svetovne vojne, katerim bi sledili legendarni tanki T-34 in samohodni uničevalci tankov SU-100.

Ampak te parade ni bilo. Prvič v petinsedemdesetih letih. Bila je samo zračna parada in pred Vladimirom Putinom se je predstavila častna vojaška četa.

Mogoče za Slovence ta dan ne pomeni toliko. Mi smo odraščali z zavedanjem, da smo zmagovalci. Zgodovino svoje matične države ter zgodovino druge svetovne vojne poznam v nulo. Spomnim se blišča in hrupa parade, vojakov v vsem njihovem blišču, včasih celo tankov. Že zjutraj smo slišali glas pihalnega orkestra, ki nas je spremljal potem tekom celega dneva. Kot na Titaniku. Muzikanti so igrali ne glede na vse...Ladja se je potapljala, noge so imeli čisto premočene, ampak so igrali. Mogoče niti ni bilo tako, kot nam prikazujejo v filmu, ampak ta prizor je vse nas ganil do solz...Na vojaški paradi so stali ljudje, oblečeni v bele srajce, črna krila ali hlače, punce so bile z obveznimi pentljami v laseh in vsi so kot začarani opazovali dogajanje. Bili smo srečni, ker smo se počutili, da smo del nečesa velikega. Velikega naroda, ki je dejansko zmagal...

Včeraj so predstavniki našega rusko - ukrajinsko - slovenskega društva odnesli šopek na grob ruske partizanke, ki je umrla v 2. svetovni vojni.

V šoli smo imeli predmet, ki se je imenoval Začetna vojaška pripravljenost in je bil obvezen ter tudi ocenjen. Med drugim smo morali razstaviti in sestaviti avtomat Kalašnikova v določenem času. Spomnim se svojega rekorda, nekje okrog 45 sekund. (toliko o tem, da z menoj ni dobro češenj zobati...)

V Rusiji in Ukrajini je Dan zmage državni praznik, prosta sta dva dneva, 9. in 10. maj. Vsako leto so k meni prišli na obisk sestra in njen mož iz Ukrajine. Prišli so za prvomajske počitnice in so ostali tukaj do 10. maja, ker namreč tega dneva in še celo istega leta oba praznujeta rojstni dan. Zanimivo, kajne? Seznanili so ju kolegi, in pravijo, da se takšne zveze ne obnesejo. Skupaj živijo že več kot trideset let. Letos niso prišli. 

Bomo imeli tudi praznik zmage nad korona virusom? Saj je kar nekaj svetovnih voditeljev razglasilo, da smo trenutno v stanju vojne. Med njimi sta bila nemška kanclerka in celo naš premier. Ali to bo dolgoletna vojna, ki ne bo imela zmagovalcev?

Življenje se vrača...Odprli so lokale, knjižnice, frizerske salone...Spile smo že več kav s prijateljicami...Čeprav sem nekje na radiu poslušala, da naj bi bili v gostilni za mizo samo s člani skupnega gospodinjstva...Moj mož namreč ne pije kave...Pa tudi če bi jo, po 52 dneh karantene mi niti na pamet ne bi prišlo iti z njim na kafe ...Moji otroci so že itak naveličani mojega neprestanega nadzora...Edino ta manjši bi z veseljem šli še z menoj na sadno kupo in sladoled. Hvala bogu, so ta nesrečni člen v novem zakonu, ki ni dovoljeval znancem spiti pijače v lokalu, ukinili. Sedaj nam ni treba sedeti za različnimi mizami in stalno oprezati za avti, če bi prišla inšpekcija...

Sama že imam kup novih knjig in nohte v barvi zelenega jabolka...Naročena sem že na podaljševanje trepalnic. Obožujem gledati ženske, ki imajo takšne trepalnice in potem večkrat odpirajo in zapirajo oči, da trepalnice pridejo bolj do izraza. Kako je lepo gledati zdaj moje prste, ki hitro udarjajo po tipkovnici. Z novimi zelenimi nohti. Saj se ne urejamo za nekoga. Večinoma bolj zase. Ker nam to da občutek varnosti in samozavesti.

Zmago nad korona virusom bomo lahko praznovali takrat, ko bodo izumili cepivo. To še lahko traja nekaj mesecev. Do takrat pa se bomo morali naučiti s tem živeti. Nositi maske, vizirje, umivati in razkuževati roke, morali se bomo še za en čas odpovedati objemom s prijatelji in pri pogovoru držati z njimi varnostno razdaljo.

Ministrica za šolstvo in šport je povedala, da naj ne pričakujemo, da bomo 1. septembra bomo šli v šolo tako kot nekoč...Da se bo vse spremenilo...Upam, da ne tako drastično. Sedaj pa iščem v trgovinah za ta malega oblačila za v šolo, ker je večino svojih hlač raztrgal pri neskončnem igranju zunaj in plazenju po drevesih. To mi prinaša neznansko veselje. Da je med srečneži. In končno gre v šolo. Sebi sem tudi kupila nekaj stvari. Nisem si mogla pomagati, ko sem zagledala odprte trgovine z oblačili. Čeprav še sploh ne vem, kam bi to oblekla... 
Deset let je rabilo naše gospodarstvo, da si je opomoglo od 2.svetovne vojne...Koliko časa bomo potrebovali mi, da si opomoremo od korona virusa? A bomo sploh kdaj?..