Kakšna je razlika med običaji v Sloveniji in drugod po svetu?

»Nebeški pokop« Xinran...Ni me tako fascinirala knjiga, kot nekateri podatki iz nje...V Tibetu je uradno ženskam dovoljeno imeti dva moža, lahko sta tudi brata. Živijo skupaj v istem gospodinjstvu, otroci ne vedo, kdo je njihov oče, sicer jih to niti ne zanima tako zelo, v glavnem, da je...Prisoten...Še ena zanimivost: moški šivajo, krpajo obleke in posteljnino. Zakaj to počnejo moški? Nekoč naj bi bila oblačila iz tako trdega blaga in ženske niso imele dovolj moči, da bi s šivanko preluknjale to tkanino. Blago se je spremenilo, stanjšalo, navade in običaji pa so ostali...

Kako bi se počutili ob tem, če bi trideset let iskali svojega moža po gorovju Tibeta in potem bi izvedeli, da je bil nebeško pokopan. Bil je Kitajec in kot zdravnik ni mogel mirno gledati, ko je zagledal jastrebe, ki so jedli živega človeka (bil je nezavesten in Tibetanci so sklepali, da je mrtev). Ustrelil je jastreba. S tem je ubil enega od tibetanskih slov, in odgnal druge jastrebe. Tako je storil veliko napako in posledično izzval nemire. Da bi jo popravil, je sam šel k Tibetancem, in je rekel, da po njegovi smrti naj razkosajo njegovo telo z noži, kar je njihova navada pri nebeškem pokopu, in ga prepustijo jastrebom. Po teh besedah se je ustrelil v glavo. Lačni jastrebi so dolgo krožili nad njegovim telesom, preden so ga zaužili. Tibetanci so končno spoznali, da lahko svete ptice odnesejo v nebo tudi Kitajce. Da je njihova kri ravno taka kot njihova. Nemirov po tem dogodku je bilo konec. To naj bi bil nebeški pokop...

Temu svetemu ritualu budističnih menihov pravijo Jhator. Budisti verjamejo, da ko človek umre, duša zapusti njegovo telo in preide v drugo stanje. Človeško truplo odpeljejo v gore in ga nato pustijo mrhovinarjem. Da pa živali truplo lažje zaužijejo, menihi telo razkosajo in ga položijo na različne lokacije...

Kar srh me spreletava ob tej zgodbi in ob teh običajih. Za Tibetance pa je to čisto normalno in življenjsko. V Sloveniji na srečo nimamo takšnih drastičnih in krvavih običajev...Imamo pa veselice ob praznovanju abrahama, svetega obhajila, birme in krsta...Po obdobju karantene so se kar začele vrstiti ti dogodki...Ko sem enkrat svojim sorodnikom iz Ukrajine razlagala o praznovanju abrahama v Sloveniji, so me samo debelo gledali. Zakaj pa se to praznuje? Saj je navaden rojstni dan...Zakaj je takšen pomp glede tega?.. Vemo, da je to takšen običaj, ki se je v zadnjih letih prelevil skoraj v takšno praznovanje kot praznovanje poroke. Sledijo govori, igre, nekateri uprizorijo cele predstave...Nastavljene lutke, baloni, polnočnica s petjem; preveč hrane, preveč pijače ob zvokih narodno - zabavne glasbe. Ni česa, česar ni... Kar strah me je tega praznovanja, ker se bliža tudi k meni s svetlobno hitrostjo...Najraje bi takrat pobegnila ali v Ameriko (sicer je to že načrt) ali v Ukrajino, da mi ne bo treba tega doživljati...Ampak sem se že tako poslovenila, da bom najbrž imela tudi ogromno torto in plesala valčke in polke...

Že v Sloveniji je veliko različnih običajev, ki se nam zdijo čudni. Če pa pogledate izven naših meja, pa boste opazili, da je okrog nas čudovit svet, poln različnih kultur, zaradi katerih je vsak narod posebej edinstven.

Na Češkem in Slovaškem na velikonočni ponedeljek si fantje dajo duška in svoje punce kot veleva običaj z vrbovimi palicami, ki jih prej okrasijo s pisanimi trakovi,  natepejo po zadnji plati. Razumljivo je, da to storijo z najboljšimi nameni, saj verjamejo, da jim bo to prineslo zdravje, moč in mladost, ampak me pa zanima, kako se ženske počutijo ob tem?..

V določenih regijah Kitajske po starem običaju ženske nosijo pokrivala oziroma klobuke, narejene iz las njihovih mrtvih prednikov. Pokrivala se uporabljajo samo za posebne priložnosti in so skrbno stkana v obliki roga, nosijo pa jih predvsem mlajše ženske in dekleta. 
Pleme Yanomami v Amazoniji ne verjame v kopanje jam za njihove umrle. Ko nekdo iz plemena umre, telo zažgejo, kar ostane od telesa na koncu, njihovi svojci pojedo.

V Solapurju v Indiji imajo vsako leto festival, ki nima verske podlage, na katerem dojenčke mečejo s 15-metrskega stolpa. Pod stolpom čakajo ljudje, ki imajo razprto rjuho, na katero dojenčki padejo. Do sedaj pri omenjenem običaju ni bilo nobene smrtne žrtve.

Če bi slučajno v Grčiji kakšen star moški 3-krat pljunil na vašega otroka, ne vznemirjajte se. Pljuvanje je stara tradicija, s katerim se odganjajo zlobni duhovi in nesreča.

Pri samo upepelitvi ali suttee v Indiji običajno sodelujejo vdove. Prostovoljno se odločijo, da se bodo žive ulegle poleg svojega pokojnega moža in bile skupaj z njim upepeljene. Mislijo, da se bosta kot par združila v posmrtnem življenju. Za večino zemljanov je samo upepelitev kot evtanazija nekaj povsem nehumanega, uradno je tudi prepovedano, vendar se v odročnih delih Indije še vedno dogaja.

Na Škotskem nevesto po poroki namesto, da bi zasuli z rižem za srečen zakon, ji na glavo zlijejo jajca in različne omake.

In se vrnemo nazaj v Slovenijo. Mimo je čas, ko so se devetošolci poslovili od svojih učiteljev, razrednikov in drugih učencev na svojih osnovnih šolah. Letos na žalost to ne potekalo tako svečano kot vedno...Ni bilo lepih oblek in žarečih lic učenk, ki so odplesali svoje plese in si olajšano oddahnili ob tem...Ni bilo predolgih govorov vseh udeležencev tega dogodka, bila le skrajšana verzija tega. Zanimivo je, da so običaji ne glede na vse korona ukrepe ostali. Devetošolci morajo predati osmošolcem najboljša mesta v garderobi in jedilnici na takšen način, da jim nekaj ušpičijo: nekaj neškodljivega in zabavnega, recimo zvežejo njihove čevlje in jih obesijo visoko gor. Tudi razrednik ni imun: za štiri leta se mu zahvalijo s tem, da mu ali počistijo avto in ta postane kot nov ali ga zalepijo z samolepilnimi listki in celofanom. Ni kaj. Običaji so pač takšni!

Kaj naj ti običaji v primerjavi z metanjem dojenčka, samo upepelitvijo ali nebeškim pokopom? A moram še enkrat poudariti, da živimo v solidni državi s pravičnimi zakoni in blagimi običaji? Ki nikogar ne žalijo in so popolnoma neškodljivi? Moramo jih negovati, ker smo lahko ponosni na njih. Ker so naši in od nikogar drugega.