Šola na daljavo: razočaranja, strah - in na koncu pohvala!

Komaj so učenci začeli hoditi v šolo, zdaj je že vsega konec…Verjamem, da mnogi starši bi še z veseljem pustili svoje otroke v šoli, še posebej po težkem obdobju karantene, ko so nekateri že skoraj diplomirali iz snovi petega, šestega ali osmega razreda. Kakorkoli že, za marsikatere starše je bilo kar utrujajoče…Nekateri so se dobesedno namučili…Ko so njihovi nadobudneži lepo dremuckali, so starši v odmoru med šihtom pisali naloge za svoje nepridiprave in jih vestno pošiljali po elektronski pošti, delali za njih predstavitve ali celo snemali svoj glas za naloge iz tujega jezika. Nič jih ni zavedelo, da so nekateri učitelji poznajo njihove otroke bolj, kot oni sami in zagotovo znajo ločiti pisavo staršev od pisave učencev. Če temu še odvzamemo dejstvo, da so nekateri otroci čez noč v karanteni postali geniji in so začeli pisati spise brez pravopisnih napak ter pravočasno oddajati matematične naloge… Nekateri bolj brihtni starši so poskušali prelisičiti učitelje in sami sebe, ko so svojo pisavo približali pisavi svojih otrok in so vmes naredili nekaj napak, da bi bilo bolj identično. Bolj resnično. To je bila šola pravzaprav za vse, kot za starše, tako za učence in za učitelje, ki so odkrili tudi zase marsikaj novega. Ko smo nekoč rekli, da papir prenese vse, lahko bi zdaj temu dodali, da računalnik prenese še bolj… Na računalniku vse izgleda še bolj sugestivno in uradno. Na takšen način so se tako hitro navadili mnogi učitelji in, čeprav so učenci že kar nekaj časa v šoli, zahtevajo oddajo nalog v elektronski obliki. Naloga mora biti oddana v roku dveh ur, drugače ocena ne bo pozitivna. Poslikajte nalogo oziroma izdelek s ptičje perspektive. Nekateri starši so to razumeli, kot da poslikajte z dronom. Halo, a naj še poleg tiskalnika in barve za sprintati nabavijo dron?

Srednješolci so bili še bolj napredni, starši jim niso bili v nobeno pomoč, zato so se obrnili na svoje pridne sošolce. Marsikateri so večkrat pri oddajanju nalog po elektronski pošti kliknili na »Posreduj« in je naloga bila opravljena. Pri predmetu šport so se nekateri tudi izkazali: ko so morali poslati sliko ekrana z opravljenim tekom ali pohodom, so naprosili kakšnega hitrega tekača, da je tekel z nahrbtnikom, v katerem so bili telefoni od sošolcev. Med tem časom so se pogovarjali, kakšno tudi prižgali in med drugim zbijali šale na račun piflarčkov. Ali mladih nadobudnežev, željnih novih znanj, ki so bili cele dnevi za računalnikom in so se vsega lotili čisto sami, in tako so odkrivali nekaj novega in okušali pridobljeno znanje. Napredovali v naslednji razred so tako rekoč vsi, in pridni, in poredni, osipov skoraj da ni bilo.

Obstajali so tudi takšni, ki so se dejansko izkazali. Med njimi so bili tudi tisti, ki niso prej blesteli pri različnih predmetih. Sedaj je ravno prišla navzven njihova pridnost, doslednost, vestnost in discipliniranost. Blagor jim.

Na žalost ugotavljamo, da učenje na daljavo se že obnese za nekaj časa, ampak ne more biti dolgoročno, tako kot tudi ljubezen na daljavo ne. Zato nas je vse še bolj prestrašila izjava naše ministrice za šolstvo, ki napoveduje v prihodnosti spet učenje na takšen način. Zato, ker smo bili med tremi najboljšimi državami v Evropski Uniji v tem! Zato, ker smo se tako izkazali! Lepo vas prosim, marsikaterim staršem že postane slabo, ko spet pomislijo na to. Nekateri sploh ne razumejo pointa: zakaj so morali tako garati za ocene in predelati toliko snovi v tako kratkem času, sedaj pa njihovi otroci že tri tedne hodijo v šolo se samo zabavat: gledajo risanke in hodijo na sprehode.

Kot učiteljica na to lahko odgovorim, da so se nakopičili dnevi dejavnosti, ki jih je treba realizirat. Ker v času korona virusa ni bilo možno izvesti vsega….Ampak razumem, da dvom ter negotovost s strani staršev ostaja…Kot učiteljica vam povem, da so nekateri učitelji v času korona virusa bili dnevno po dvanajst ur za računalnikom (nisem jaz med njimi, ker narava mojega dela ni takšna: navodila za predmet šport morajo biti čim krajša, drugače jih ne bo nihče bral…) Mnogi učitelji so poskušali biti vseskozi dosegljivi svojim učencem in odgovarjali na sleherno elektronsko pošto z vprašanji, dnevno so popravljali vse pisne naloge in pripravljali snov za vsak dan posebej. Sami so snemali filmčke z novimi vsebinami, sestavljali interaktivne igrice in nenehno klicali starše neodzivnih učencev ter jih učili veščin računalništva. Globok poklon. Drugega nimam kaj reči. Ampak tega ne bi radi ponavljali, čeprav je bilo nekaterim učencem učenje na daljavo pisano na kožo. Celo pri športu. Z velikanskim užitkom so delali vaje prek različnih aplikacij in s tem krepili svoje mišice ter so se sprehajali in kolesarili. Moj najmlajši je celo rekel, da mu je bilo boljše doma, ker naloge za matematiko je naredil v desetih minutah, v šoli pa je za to porabil celo uro. In tako je imel več časa za zlaganje lego kock. Vseeno ne še enkrat šli skozi to… Za nobeno ceno. Ni učitelji, ni učenci, ni starši. Osamljenost, izolacija, vsi psihološki vidiki temu nasprotujejo. Po zakonih narave je človek družabno bitje. Potrebuje kontakt, potrebuje pogovor, potrebuje razlago, potrebuje pohvalo. Pohvalo zaslužijo tudi vsi, ki so vzdržali pod tem pritiskom. Tako so letošnja spričevala učencev vsekakor tudi plod dela njihovih staršev, ki dejansko zaslužijo vse pohvale.