Hudi maček

Hiša, v kateri je nekoč živel Karol Grossmann, se nahaja v središču Ljutomera. Če boste šli po stopnicah navzgor, tam najdete najbolj znani v okolici in še dlje tatoo studio…Ste že bili notri? Jaz sem…Malo srhljivo in obenem veličastno….Grossmannov festival fantastičnega filma, parada zombijev, tatoo studio – vse se nekako ujema. Ste se kdaj vprašali, zakaj ravno Prlekija? Mogoče zaradi tega dejstva, ker je sama po sebi še takšna, kot bi nastala izpod peresa katerega od največjih piscev fantastike. Mesto Ljutomer ima že v svojem imenu nekaj strašnega…

Najbolj žalostno poglavje v zgodovini Ljutomera so prav zagotovo obsodbe čarovnic v pol. 17. stol. To obdobje so preplavile pogoste naravne nesreče, poplave, požari, toče, ki so uničile ves pridelek in predvsem epidemija kuge ter vojn, ki so divjale po našem ozemlju. Prestrašeni ljudje niso razumeli vseh teh pojavov in zato so vzroke iskali v delu temnih sil – čarovnic. V Ljutomeru je potekala kar večina čarovniških procesov, 75 % in večina obtoženih, mučenih in usmrčenih so bile ženske. Če bi živela v tem obdobju, se bi zagotovo med njimi znašla tudi sama…

Nekateri pravijo, da ljudi, ki tukaj živijo, lahko enačimo s stripovskimi junaki, ker pri njih skoraj nič ni zmerno. Ko so srečni, prekipevajo od energije in se pretirano veselijo, med tem pa večkrat pogledajo v kozarec; ko so žalostni, jih oblivajo solze in tudi takrat večkrat pogledajo v kozarec…Tja pogledajo tudi, ko so samo žejni, ali se srečajo po dolgem času…Pa saj sploh ni treba imeti razloga za to…

Pa ni to pravzaprav znanstvena fantastika ali alkimija, ko iz aparata, imenovanega »preša«, grozdje predelujejo v mošt, iz katerega pozneje nastane čudežno vino? To se že dogaja leta, kaj leta – stoletja, mogoče celo tisočletja…Včasih koga po tem vinu naslednji dan boli glava in si zabiča, da se tega čudeža narave ne bo več dotaknil, ampak čez nekaj časa ga spet premami…Hud maček je pozabljen in se fešta nadaljuje!

Zagotovo ste opazili znak festivala, na katerem je med drugim tudi maska, ki so jo nosili zdravniki v času kuge. Te rjave ali bele maske z dolgim kljunom in dvema odprtinami za oči so bile simbol groze in strahu. Takrat je veljala teorija, da se kuga širi po zraku (zanimivo, da v obdobju korona virusa imamo skoraj da podobno mnenje) in so zdravniki začeli nositi maske, napolnjene z zelišči in začimbami, ki so bile namenjene zaščiti in so zatirale neprijeten vonj pacientov. Zraven so še nosili dolg, črn plašč ter črne hlače in čevlje narejene iz voščenega usnja, ki naj bi bil neprepusten. V tem primeru je šlo za prvi poskus kemično-zaščitne obleke oz. hazmat obleke, ki jo je zasnoval doktor Charles de Lorme leta 1619. Obvezni atribut so bile dolge železne palice, s katerimi so pregledovali žrtve, brez da bi se jih dotikali z rokami. Po nekaj urah nošenja je uniforma postala precej nadležna, zdravniki so se potili pod obleko, vonj pa se je zadrževal na njihovi koži in so na takšen način širili smrad.

Za začetek smo pogledali slovenski film, politično dramo »Vsi proti vsem«, ki je izven tekmovalnega programa in govori o županu malega slovenskega mesta, ki izgublja volitve in da bi rešil svoj stolček, je prisiljen sodelovati s kriminalci. Videla sem kar nekaj slovenskih igralcev iz tega filma, ki so se sprehajali po Ljutomeru, spili pijačo v Perli in so se odpravili k županji na sprejem. Lepo je bilo biti del dogajanja, počutila sem se skoraj kot v velemestu, kjer na vsakem koraku srečaš zvezdnike. Sicer nisem tako navdušena nad slovenskimi filmi, ampak za začetek je bilo v redu. Letos spoznavamo našo Slovenijo, njeno morje in planine, zato je tudi primerno ogledati slovenske filme. Naslednji dan je bil na sporedu ameriški film, »Happy times«, ampak sem kmalu slišala poleg angleščine še hebrejšino in mi je postalo jasno, da ima film izraelske korenine. Govori o družinskem praznovanju, ki zaradi alkohola, drog, ranjenih egov, skritih strasti in pohlepa se preobrne v nasilje. Ni slučajno: vsi otepajo takšnih družinskih praznovanj, ker nikoli ne veš, kaj te čaka na koncu…

Kar nekaj filmov je bilo, ki mi jih je uspelo pogledati…Še več jih je bilo, ki mi jih ni uspelo… V petek je bil na vrsti spet slovenski film »Operacija« po scenariju Miha Mazzinija, ki je imel predgovor pred filmom. Žal, da ne čutim nostalgije po starih slovenskih filmih…Podnevi pa smo si z otroki in z možem ogledali animirani film za otroke »Slavna medvedja zasedba Sicilije« v Kinodvorani. Lani so bili prostovoljni prispevki, letos je bila vstopnina. Hitro sem ugotovila, da nimam dovolj denarja v gotovini (kartic niso jemali) in sem kar šla k bližnjemu bankomatu. Oditi sem tudi morala malo prej, ker mi ni šlo prestaviti pedikure. Gremo namreč na morje in ta teden je bil namenjen urejanju obrvi, trepalnic in nohtov. Da me ne bi naši predolgo čakali, sem se peljala kar bosa, ker nisem imela dovolj časa za sušenje nohtov.

Ker je to festival fantastičnega filma in vina, se seveda nismo mogli odreči kakšnemu kozarčku. Sama za razliko od svojih prijateljic jem ob katerikoli uri in sem z veseljem poskusila vse kuhinjske dobrote, ki so jih ponujali. Najbolj sem bila navdušena nad vafli z malinami in borovnicami, ki so bili prav božanski...

Letošnje vzdušje nikakor ni bilo primerljivo z lanskim, ljudi je bilo dosti manj, manj se je slišalo različnih jezikov, ampak moramo biti zadovoljni, da je ta festival, že šestnajsti po vrsti bil sploh izveden. Marsikateri je potegnil ven iz predala jesensko bundo, da je lahko zdržal dve uri zunaj pri petnajstih stopinjah. Čeprav to sploh ni važno, važno je to, da je mesto Ljutomer po dooolgem spancu spet oživelo in na karanteno so spominjali samo natakarji v maskah, stoli na razdalji 1.5 metra ter znak festivala…Podnevi na nogometnem igrišču so se videli šotori, na Glavnem trgu v Ljutomeru se je slišala glasba, punčke so plesale in snemale na aplikacijo Tik Tok, zrak so krasili raznobarvni baloni…Zvečer je središče mesto bilo osvetljeno in preplavljeno z različnimi ljudmi, ki niso bili domačini, ki so nosili drugačne frizure in se drugače oblačili, ki so popevali pesmi od »Backstreet boys« kar za mizo v gostilni, ki so bili sproščeni, nasmejani, mogoče malo pijani, ampak nič zato – saj je to festival filma in vina.

Zmagovalec festivala in dobitnik hudega mačka za najboljši celovečerec je bil ameriški film »Koča«, zmagovalni film Male delavnice groze je bil prleški film (z angleškimi podnapisi) »Najini vrtovi«, parodija na nadaljevanko »Najini mostovi« in na Štajersko Vardo. Ljudje so ga spremljali z smehom in na koncu z velikim aplavzom! Bravo, naši!!!