17-letni Jure Šimonka peš in sam prehodil ... čez gore, ravan... z Goričkoga f Piran

Jure Šimonka iz Razkrižja se je peš in sam v sredo, 15. 7. ob 6.00 iz mejnega prehoda Hodoš odpravil preko celotne Slovenije v 317 kilometrov oddaljeni Piran, kamor je prispel 22. 7. popoldan. S tem je v slabem tednu dni prehodil najdaljšo diagonalo Slovenije.

Kaj ga je pripravilo do tega, da se je odločil za to pot? Kako se je pripravljal in kaj se je na poti naučil? So ga pestile kakšne težave, ali je vse potekalo po načrtu? Jure se je izkazal kot zrel, odrasel 17-letnik in nam podal odgovore na naša vprašanja.

V petih dneh splaniral traso, spakiral vse potrebno in se odpravil na pot

Jure, dijak na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, kjer obiskuje umetniški program, pravi, da je o tej poti sanjal in razmišljal že nekaj časa: »Rekel sem si, da če ne grem sedaj, verjetno ne bom šel nikoli.« Družina in prijatelji so ga zafrkavali, kje jih bo poklical, da ga pridejo poberejo, a se ni vdal: »Bil sem odločen, da bom dokončal to pot. Tako bom lahko kasneje v življenju, ko mi bo težko, pomislil na ta podvig in se spomnil, da zmorem tisto, kar si zadam.«

Kakšne pa so bile priprave na pot, načrtovanje prenočišč, trase,...? »Sem bolj spontane narave. Želja je bila v meni že dolgo, pravi zagon pa sem dobil približno pet dni prej. V teh petih dneh sem splaniral traso, en dan prehodil več kilometrov v kosu in spakiral vse potrebno. To pa so bile vse priprave, ki sem jih imel. Po poti sem spal v šotoru pri dobrih ljudeh, ki so mi dovolili, da si na njihovem ozemlju postavim svoje malo prenočišče. Dve noči sem spal v apartmaju, kar mi je uredil oče; tam sem tudi en dan počival, si opral oblačila in se psihično ter fizično pripravil za pot naprej. Eno noč, po najdaljši, 60 kilometrski etapi, pa sem prespal pri dobrih družinskih prijateljih v Ljubljani.«

Pozitivno presenečen nad ljudmi ob poti

Kaj ste se na poti naučili in kaj novega spoznali? Vas je kaj presenetilo? »Zelo pozitivno so me presenetili ljudje ob poti. Vedno, ko sem prosil za dovoljenje za prenočišče in sem povedal o svojih namenih ter poti, so pokazali ogromno interesa, se pogovarjali in ponujali hrano ter pijačo. Neka gospa v Vrhniki me je opazila, kako sem sedel na travi. Vprašala me je, kam sem namenjen, in ko sem ji razložil kam sem namenjen, mi je prinesla kavo in rogljičke. Vsi ti dobri ljudje so si verjetno mislili 'če se po svetu odpravi s takim nahrbtnikom, verjetno ni slab ali nevaren človek'.«

Ugotovil je, da 317 kilometrov v širšem smislu ni dosti, se pa pokrajina na poti štirikrat spremeni. To se mu zdi zares fascinantno: »Na tem našem malem koščku zemlje, ki mu pravimo Slovenija, je toliko raznolike, fantastične narave, da je zares težko verjeti.«

Video čestitko mu je posnel tudi Vlado Kreslin

Največje presenečenje pa je doživel na cilju v Piranu, kjer je zaslišal pesem Vlada Kreslina Z Goričkega v Piran. Pričakala ga je širša družina in prijatelji, ki so mu čestitali, mu podarili spominsko majico in skupaj nazdravili. Pokazali so mu tudi video čestitko, ki jo je na njihovo prošnjo posnel Vlado Kreslin, in ga s tem zares popolnoma presenetili: »To, da so me na Tartinijevem trgu pričakali domači in prijatelji je bilo zares zelo lepo in nepričakovano, prijetno presenečenje pa je bil tudi video, ki mi ga je na prošnjo družine poslal Vlado Kreslin. Najbolj izpopolnjujoč trenutek pa sem doživel, ko sem skočil v morje. To je bil zame uraden konec poti.«

Hodil sedem dni, vmes je en dan počival

Kakšna pa je bila trasa? »Cilj je bil, da dnevno prehodim 30 kilometrov, uspelo pa mi je prehoditi povprečno 46 kilometrov na dan; s tem sem presenetil celo samega sebe.« Razporejeno po dneh je prehodil 42, 48, 52, 60, 37, 49 in 39 kilometrov, vmes pa je en dan počival. »Pot je takšna, pač hodiš. Malo se mučiš, malo ti je lepo, malo bolijo noge. Večina takega potovanja je v glavi; če nisi prepričan, da boš prišel, ti verjetno ne bo uspelo.«

In kaj sledi zdaj? Po pregledu svojega seznama stvari, ki jih želi opraviti, Jure odgovori: »Preteči maraton. To je naslednji izziv, ki je primerno zahtevnejši, a vem, da ga zmorem opraviti.«

Jure, čestitamo za opravljeno pot in ti želimo obilo uspeha pri vseh naslednjih izzivih.