Posebni ljudje. Posebni občutki. Posebne potrebe.

Vsak človek misli, da je nekaj posebnega…In to je dejansko res. Vsak človek ima kdaj pa kdaj posebne potrebe. Obstajajo pa tudi otroci, ki imajo vsak dan posebne potrebe, ki vsak dan potrebujejo posebno nego in posebno obravnavo strokovnjakov. Niti slučajno niso krivi za to sami, niti njihovi starši, takšni so se rodili in takšni bodo ostali. Za vedno. Takšne jih moramo sprejeti. Obstajajo starši, ki si nikakor tega ne upajo priznati, ker se jim zdi: če so oni že nekaj posebnega, njihovi otroci morajo biti zagotovo izjemni. Saj so. Na svoj način.. Izjemni so že zaradi tega dejstva, da bodo vse življenje ostali otroci in to ni nujno nekaj slabega…Lahko tudi oni doživijo polnost življenja na svoj poseben način in veliko doprinesejo k bolj humani družbi.

Rada bi navedla besede mojega bivšega praktikanta Luka Lovreca, športnega pedagoga, ki opravlja med drugim delo osebnega asistenta.

»Spoznati prijatelja je v življenju privilegij, ki ga ne doživi vsak. Sam sem imel ta privilegij, ko sem se odločil za delo osebnega asistenta. Osebni asistent in tako imenovani uporabnik naj bi imela, kar se da, »profesionalen« odnos. Iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da takšno delo osebne asistence ne obrodi dobrih sadov. Ugotovil sem, da je to delo najbolj učinkovito, če asistent in uporabnik postaneta dobra prijatelja.

Dokler ne delaš, se ne družiš z njemu podobnimi posamezniki, se sploh ne zavedaš, kakšno srečo imaš v življenju. Ni ti jasno, da je morda sreča že, če lahko greš sam na kavo, da se odpraviš v gore, se sam umiješ, greš v naravo in podobne dragocene malenkosti, katerih se ne zavedamo, da so že same po sebi čudež.«

Ljudje s posebnimi potrebami niso samo ljudje, katerim je potrebno pomagati, velikokrat so to ljudje, ki pomagajo nam, ljudem, ki določenih potreb nimamo. V življenju nam dajo lekcijo, vrline in drugačen pogled na svet, ki ga do takrat nismo imeli.«

Pred leti sem bila tudi nekakšne vrste osebna asistentka slepi učenki, s katero sem hodila enkrat tedensko plavat v Bioterme. Še zdaj me preseneča njena toplina in prijaznost. Takoj me prepozna…Marsikateri učenci, ki vidijo – pa ne. 

Otroci takšne vrste potrebujejo brezpogojno sprejetost, ljubezen, veliko razumevanja in varen prostor za njihov uspešen razvoj. Imajo poseben izostren notranji čut in hitro intuicijsko prepoznajo namen ljudi, ki pridejo z njimi v stik. Zato me je bilo malo strah srečanja s temi otroki. Kaj pa, če mene ne bodo sprejeli?.. In se bodo začeli vesti odklonilno in neprimerno? Ne bodo želeli sodelovati in ne bodo hoteli vzpostaviti stika?

Ponedeljek. Ura je osem in petnajst. Učencem osnovne šole s prilagojenim programom Cvetka Golarja sva s prijateljico predstavili Ukrajino in Rusijo v okviru tedna vseživljenjskega učenja. To srečanje je v opisu nalog našega društva Slovani, kjer poskušamo približati rusko in ukrajinsko kulturo Slovencem, oziroma iščemo vzporednice med vsemi Slovani.

Oblekli sva ukrajinske narodne noše, vsaj zgornji del…O teh nošah obstaja zgodba: lani, ko smo ustanavljali naše društvo, smo se odločili, da ga bomo predstavili na občinskem prazniku. Te noše so prispele po hitri pošti naravnost iz Ukrajine, občinskega praznika pa zaradi Covida - 19 ni bilo. Bluze so ročno oblikovane z našitim križ kraž vzorcem, ki je značilen za Ukrajinke. Na glavah sva imeli venčke iz rož in leseni nakit.

V razredu nas je pričakalo sedem parov radovednih oči. So bili željni nekaj novega. Predstavili sva se v obeh jezikih; v ruščini in ukrajinščini. Otroci so bili zelo sproščeni in takoj z nama začeli sodelovati. Poskusili odgovoriti na vprašanje, kako ti je ime v ruščini in ukrajinščini, povedali so, koliko so stari in katera je njihova najljubša barva. Res so bili nekaj posebnega, tako topli, čuječi in odzivni. Zanimalo jih je čisto vse. Ura je bila prekratka. Poskušali sva se približati njihovemu načinu razmišljanja, jih razumeti in se prilagoditi njihovemu doživljanju sveta. Poskušali sva skupaj z njimi biti otroci. Kot je rekel Paolo Coelho:

Otrok lahko odraslo osebo nauči tri stvari:
kako biti srečen brez razloga,
kako biti vedno zaposlen
in kako iskati tisto, kar si želite s celim svojim bitjem.

Kaj je povedala o svoji šoli učiteljica Sanja Kovačic: » OŠ Cvetka Golarja Ljutomer je obdana s čudovitim zelenim okoljem. Ob šoli se nahaja čudovit permakulturni vrt, za katerega skrbijo prav njihovi učenci z učitelji. Imajo lepa lesena igrala, ki so prilagojena tudi za malo starejše učence. Za šolo stoji hribček s toboganom in ob njem lepa mediteranska gredica, ki je del učilnice na prostem. Že na vhodu v šolo nas pozdravijo risbice otrok in njihova knjigobežnica in prav čuti se, da so tukaj “doma” sprejetost, toplina in čut za drugačnost. Učenci toplo sprejmejo vsakega obiskovalca in mu hitijo pripovedovati, kako je pri njih lepo in kaj vse se pri njih dogaja. So topli, iskreni in vedoželjni. Vsak izmed njih se trudi po svojih najboljših močeh. Mnogi med njimi se udeležujejo športnih tekmovanj, tekmovanj v znanju matematike, Vesele šole itd. in ob tem dosegajo vidne in pohvale vredne rezultate.

Šola in njihovi učenci, zaradi vseh dejavnosti, ki se pri njih dogajajo, dobiva pomembno mesto v lokalnem okolju. Učenci z največjim veseljem pripovedujejo, da so posneli že nekaj filmov, kjer so sodelovali z OŠ Ivana Cankarja Ljutomer in dijaki GFML. Da so nastopali v njihovi predstavi “Rumeno čudo”, s katero so gostovali tudi na Primorskem in z njo poželi veliko pohval, ne samo pri nas, ampak tudi drugod po Sloveniji. Pripovedujejo, da bodo tudi letos pripravili nekaj posebnega, in da upajo, da bodo lahko cel čas v šoli, tudi če z maskami. Da bodo le skupaj in tam. V šoli se radi učijo prav vse. Mnogi med njimi pa najbolj uživajo pri pouku tehnike, kjer izdelujejo lesene avtomobilčke, hotele za žuželke, pretikanke za male otroke. In pravi mojstri so v tem, saj so izdelki resnično izdelani ročno in prav vidi se koliko truda je bilo vloženega v izdelavo, saj so prav vsi izdelki dovršeni. Hitijo razlagati, da za te izdelke sedaj pripravljajo reklamo in jih je možno tudi kupiti. Ja, tudi zelo dobri oglaševalci so.

Prav posebni so ti otroci - iskreni, topli, radovedni, vedoželjni ... In prav vsi so junaki, ki nas na najbolj topel način učijo, da drugačnost bogati naš planet.«

Na koncu bi dodala še en citat od enega mojih ljubših pisateljev, Paola Coelha:

»Vi ste posebni in hkrati želite biti podobni drugim. Na to gledam kot na resno bolezen.
Bog nas je ustvaril različne. Zakaj bi ga razočarali s takšnim obnašanjem?«