Pravljice pri Methansu
Avtorice knjige Elizabeta Ajtnik
Franc Senekovič (1874 – 1935) iz Zgornje Ščavnice pri Sveti Ani, v osrčju Slovenskih goric, je konec 19. ter v začetku 20. stoletja zapisoval v svoje zvezke pravljice, pripovedi, prilike in legende. Te sta v mladih letih prebirale ter ob selitvi v novo hišo ponovno odkrili v skrinji na podstrešju njegovi vnukinji Marija (roj. Senekovič) Ferk in Elizabeta (roj. Senekovič) Ajtnik.
Slednja, Elizabeta Ajtnik, danes živi v Mariboru, je o najdenem gradivu
za strokovno mnenje povprašala dr. Marijo Stanonik ter ga predstavila še
etnologinji Jelki Pšajd v murskosoboškem Pokrajinskem muzeju, kjer je
tudi direktorica Metka Fujs pokazala pravo zanimanje za najdeno gradivo
in odločili so se najdeno gradivo pripraviti za knjižno obliko, kajti
gre za enkratno delo kulturne dediščine. Ob tem direktorica muzeja ni
pozabila omeniti pomen posebnega varovanja nematerialne dediščine
človeštva, kar je leta 2001 izpostavila mednarodna Organizacija
združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo UNESCO, prevzel
pa ga je tudi Mednarodni muzejski svet ICOM, s čimer je postala skrb za
nematerialno dediščino tudi obveznost muzejev.
Elizabeta Ajtnik (ob pomoči moža Ivana) je pričela zgodbe svojega deda prepisovati, Lidija Ličen se je lotila zgodb po slovnični plati ter jezikovne posodobitve, a pri vsem delu jim je po strokovni plati stala ob strani dr. Marija Stanonik, ki se je lotila znanstvene razsežnosti zapisanega, analize vseh zapisanih pravljic, njihovega izvora v izročilu ali literaturi. In nastalo je delo, knjiga z naslovom »Janezkove pravljice – pravljice za odrasle«, ki je izšlo v 500 izvodih na 222 straneh letos pri Pokrajinskem muzeju v Murski Soboti.
Prej imenovane Elizabeta Ajtnik, Jelka Pšajd, Lidija Ličen in dr. Marija Stanonik so o tem svojem izjemno zahtevnem in pomembnem delu pripovedovale 1. aprila zvečer številnemu poslušalstvu v prostorni Methansovi hiši v Zgornjem Dražen Vrhu. Omenile so tudi Natalijo Ulčnik s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ki je temeljito obdelala jezikovne posebnosti v zapisih Franca Senekoviča.
Ob tem so naštudirano zgodbico »Ribič brez mreže« zaigrale članice lutkovne skupine Osnovne šole Sveta Ana pod vodstvom mentorice Ane Šnofl. V prostorni Methanskovi hiši pa so bile ob tem, bodo pa tudi v prihodnjih dneh, na ogled še risbe učenk in učencev osnovnih šol (Sveta Ana, Razkrižje, M.Sobota I, M.Sobota II in M.Sobota IV) na temo Janezkove pravljice.
Elizabeta Ajtnik (ob pomoči moža Ivana) je pričela zgodbe svojega deda prepisovati, Lidija Ličen se je lotila zgodb po slovnični plati ter jezikovne posodobitve, a pri vsem delu jim je po strokovni plati stala ob strani dr. Marija Stanonik, ki se je lotila znanstvene razsežnosti zapisanega, analize vseh zapisanih pravljic, njihovega izvora v izročilu ali literaturi. In nastalo je delo, knjiga z naslovom »Janezkove pravljice – pravljice za odrasle«, ki je izšlo v 500 izvodih na 222 straneh letos pri Pokrajinskem muzeju v Murski Soboti.
Prej imenovane Elizabeta Ajtnik, Jelka Pšajd, Lidija Ličen in dr. Marija Stanonik so o tem svojem izjemno zahtevnem in pomembnem delu pripovedovale 1. aprila zvečer številnemu poslušalstvu v prostorni Methansovi hiši v Zgornjem Dražen Vrhu. Omenile so tudi Natalijo Ulčnik s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ki je temeljito obdelala jezikovne posebnosti v zapisih Franca Senekoviča.
Ob tem so naštudirano zgodbico »Ribič brez mreže« zaigrale članice lutkovne skupine Osnovne šole Sveta Ana pod vodstvom mentorice Ane Šnofl. V prostorni Methanskovi hiši pa so bile ob tem, bodo pa tudi v prihodnjih dneh, na ogled še risbe učenk in učencev osnovnih šol (Sveta Ana, Razkrižje, M.Sobota I, M.Sobota II in M.Sobota IV) na temo Janezkove pravljice.
