Po elektronski pošti sem prejela vabilo:
Zdravo, Svetlana,

povabi prijateljice in se pridruži na najbolj vročem Ladies nightu te jeseni!

A resno? Kino se odpira! Gremo v kino! Pokličem eno prijateljico, ne more – dela, drugo – na trgatvi bo, tretjo - na rojstnem dnevu, pa sem še kar vztrajala…Kar pet sem jih poklicala, pa so vse bile zasedene. Na srečo imam eno zvesto prijateljico, ki se vedno odzove. Pa še hčerko, gimnazijko, ki si tudi ni našla nobene družbe za vikend, ker so vse na trgatvah. Ni jim bilo jasno, kako to, da v življenju še ni bila na nobeni trgatvi, čeprav živi na vasi, ki slovi ravno po predelavi vina.

Film so si prišla ogledat večinoma mlada dekleta. V dvorani sem opazila par fantov, očitno na sveže zaljubljenih, ker bi naredili za svojo drago vse, tudi šli gledat ljubezensko dramo. Na zadnje sem bila v kinu točno leto dni nazaj, takrat smo gledali film »Bilo je nekoč v Hollywoodu.«

Prišle smo v obveznih maskah in sedele z določeno razdaljo, tiste, ki so si pravila razlagale po svoje, je varnostnica takoj presedla. Tako, kot v šoli skoraj. Ko presedemo učence, ki preveč klepetajo in se ne držijo pravil.

Ko se je začela odvijati zgodba, se mi je vse zdelo tako veliko in ogromno: pravzaprav sem že pozabila ta občutek, ko gledaš film na velikem platnu. 

Film »Prvič narazen« naj bi bil nadaljevanje velike uspešnice o ljubezni in strasti dveh mladostnikov, ki ne pozna meja, posnete po knjižni uspešnici pisateljice Anne Todd in razglašene za novo globalno senzacijo, kot je Somrak saga in erotično-romantična trilogija Petdeset odtenkov sive. 

Lepo se sliši, ne da? Čeprav me je film malo razočaral…Igralci so lepi, prizori tudi, ampak vse je tako plehko in predvidljivo. Filmu manjka ostrine in pravzaprav dobre zgodbe.

Na sredini filma sem ugotovila, da sem brala prvi del knjige »Prvič«, ki bi jo uvrstila med lahko poletno branje. Ta knjiga se je slučajno našla na moji polici (ker jo je sposodila v knjižnici ena od hčerk )in jaz zagotovo je ne bi uvrstila med uspešnice.

Tessa je pridno dekle, ki ima doma prijetnega, zanesljivega fanta. Je osredotočena, ambiciozna in ima mamo, ki je odločena, da Tessa takšna tudi ostane.

Toda že ob vselitvi v študentski dom sreča Hardina, fanta, ki je prišel v Ameriko iz Londona. Z razmršenimi rjavimi lasmi, arogantnim angleškim naglasom, tetovažami in obročkom v ustnici je srčkan in drugačen od tega, česar je vajena. Pride do prve nočne zabave in pri igri »Resnica ali izziv« Tessa razkrije, da je še vedno devica. Mladim študentom, ki menjavajo partnerke kot po tekočem traku, to nikakor ne gre v glavo in se odločijo za stavo, v kateri bo zmagal tisti, s katerim bo Tessa izgubila nedolžnost. Čisto pričakovano je, da bo to Hardin…In da se bo potem zaljubil v njo. In ona v njega…Logično je, da po razkritju resnice bosta šla narazen…In bosta spet skupaj…
Zgodbo je avtorica začela pisati na spletni strani Wattpad, kjer je kmalu dobila ogromno bralcev. Ljudje potrebujejo takšne ljubezenske zgodbe in jih hitro vzamejo za svoje, se poistovetijo z njimi…Vprašam: le zakaj?...Zgodba je osladna, pocukrana, na hipe je tako prijazna do bralca, da mu lahko kar postane slabo, vsebinsko prazna, nenaravna in izumetničena…Zato sem jo prebrala in že takoj pozabila, ker v moji glavi ni pustila absolutno nič: nobene ideje, nobenega čustva, nobene misli...

Istočasno se je to soboto odvijala najbolj razburljiva dirka po Franciji. Vsaj za Slovence. Ta dan in dan pozneje je Slovenija žalovala s Primožem Rogljičem, čeprav je Tadej Pogačar postal veliki zmagovalec dirke po Franciji. Slovenec! V 107 letih, odkar se že izvaja dirka po Franciji…Za vse nas je to bil šok brez besed. Primož je ljudski človek in ga imajo radi čisto vsi. Na lanski dirki po Franciji so Slovenci že dihali z njim in so letos upravičeno pričakovali in mu privoščili, da bo to dirko osvojil. Čakali so na nadaljevanje pravljice. Ampak po sobotni vožnji so se te sanje izpuhtele. Zmagovalec v športu je lahko samo eden. Vse nas pa je osupla veličina Primoža Rogljiča, ki je svojemu mlajšemu prijatelju, ki ga je premagal, dal roko in mu čestital za zmago. Ob tem nam je vsem še bolj krivo. To je ravno odgovor na vprašanje: zakaj ljudje nimajo preveč radi resničnih zgodb, raje imajo zgodbe s srečnim koncem, tudi, če so osladne in za lase privlečene…Ravno takšne resnične zgodbe nam piše življenje. Nekoč bodo o tem napisali knjigo, posneli film in verjamem, da bo Primožu Rogljiču pripadala glavna vloga, ki za vse nas JE zmagovalec! Ta resnična zgodba bo dolgo odmevala v naših glavah in o tem ter o pomenu športa nasploh bomo premišljali še mnogokrat. Zdelo se mi je, da v Sloveniji ni človeka, ki ne bi v teh dnevih slišal o Primožu Rogljiču in Tadeju Pogačarju. Motila sem se. Vprašal me je učenec s predmetne stopnje: »Učiteljica, kaj je to dirka po Franciji in zakaj je treba obleči rumene majice v ponedeljek?«

Spet smo pri knjigah. In pri zgodbah. Resničnih in neresničnih. Dostojevskega imajo za kar težkega pisatelja. Zakaj le? Ker nas prisili k razmišljanju, to pa je za nekatere kar težki fizični napor. Ker v teh časih si želimo samo zabavati se in nikomur se ne da naprezati. Niti svojih možganov ne. In kdo bi to zameril sodobnemu človeku? Užitku se je težko odreči…

Zato gre še večja hvala vsem našim športnikom, ki naprezajo svoje možgane in svoje mišice! Navsezadnje je Slovenija letos prvič praznovala dan slovenskega športa. Nehajmo se obremenjevati s svojo majhnostjo (res nas je toliko kot Parižanov) in začnimo ponosno vsemu svetu razlagati, da smo Slovenci!