Zlata poroka zakoncev Horvat iz Razkrižja

Zakonca Horvat iz Razkrižja sta si ponovno izmenjala zlata prstana.

Prlekija-on.net, sobota, 7. november 2020 ob 12:20
Zakonca Horvat

Zakonca Horvat

Pisalo se je leto 1970, ko sta se v župnijski cerkvi sv. Križa v Črenšovcih poročila zakonca, danes zlato poročenca Anton in Agata Horvat doma iz Razkrižja. Leta so tekla in vesela in srečna sta se učakala zlate poroke. Tako je Anton svojo ženo Agato po 50 letih spet popeljal pred oltar, tokrat sta se zahvalne svete maše skupaj s svojimi najdražjimi udeležila v romarski župnijski cerkvi sv. Janeza Nepomuka na Razkrižju.

Ob zlati poroki je zahvalno sveto mašo (še pred ukrepi) daroval domači župnik župnije Razkrižje msgr. Franc Režonja, ki jima je za 50 let skupnega zakonskega življenja čestital, v spomin podaril spominsko darilo. Med obedom sta si zakonca izmenjala zlata prstana in prejela blagoslov, ki ju je še bolj povezal.

Anton, rojen leta 1947 na Razkrižju se je izučil za kovaškega mojstra. V domači kovaški delavnici je opravljal različna kovaška dela. Pred leti je v svoji kovaški delavnici za domačega župnika Franca Režonja in murskosoboškega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa v dar izdelal kovani križ. Je vojni veteran in član Združenja vojnih veteranov Ljutomer in prejemnik znaka strukture narodne zaščite. Na območju obmejne vasi Razkrižje je skupaj s Teritorialno obrambo sodeloval v vojni za Slovenijo, ko je nekdanja jugoslovanska vojska napadla Slovenijo. Dejaven je tudi v Turističnem narodopisnem društvu Razkrižje. Skupaj z ženo pa imata vinograd in sicer v vinorodnem območju v Banfi v državi Hrvaška v sosednjem Međimurju, kjer pridelujeta vino za lastne potrebe.

Žena Agata, dekliško rojena Kreslin leta 1952 na Srednji Bistrici se je pred 50 leti primožila na možev dom na Razkrižje, kjer sta zaživela skupno zakonsko življenje. Bila je gospodinja, možu pomagala v kovaški delavnici in v vinogradu. Skrbela je za dom in družino ter vzgojo otrok.

V zakonu je povila dve hčerki, v petdesetih letih se je njun rod povečal za enega vnuka in tri vnukinje. Na jesen življenja živita sicer sama, a ju otroci in vnuki radi obiščejo, kajti vse sta lepo vzgojila, zato jima to sedaj na jesen življenja vračajo. Povedala sta, da je 50 let skupnega zakonskega življenja minilo hitro, kot da bi veter odpihnil jesensko listje.

Jože Žerdin



Več v Kultura in izobraževanje