Tudi to bo minilo

Različne bolezni in epidemije spremljajo človeštvo že od vsega začetka. Nekatere od njih so bile tako smrtonosne, da so pobile na milijone ljudi in se nikdar več vrnile, spet druge so udarile večkrat in bile zatrte s cepivi, higieno in razvojem. Ebola, kolera, AIDS, kuga, navadna gripa, »španska gripa« in prašičja gripa so le nekatere izmed najbolj znanih. Najbolj znana je še vedno črna smrt, kuga, ki je v 14. stoletju pomorila okoli 75 milijonov ljudi, po nekaterih ocenah je pa bilo žrtev celo 200 milijonov. Ampak nobena od teh epidemij ni trajala večno…

Rada bi vam povedala eno zgodbo: Kralj Salomon je bil hudo zaskrbljen. Kljub temu da je bil bogat, mogočen in celo moder, se ni mogel otresti skrbi. Svojim modrecem je naročil, naj poiščejo rek, ki mu bo pomagal, ki bo resničen in uporaben ob najrazličnejših časih in v najrazličnejših okoliščinah. Sli so po vsem kraljestvu iskali čarobni rek. Nekega dne so naleteli na starca, ki je že vrsto let delil dobre nasvete vsem, ki so se obrnili nanj. Starec je rekel: »Dajte kralju ta prstan. Nanj je vrezan nasvet, ki ga išče. Ko bo zaskrbljen ali ko ga bo strah, naj vedno znova prebere besede, ki so napisane na njem.« Sli so prstan odnesli kralju Salomonu. Prebral je napis: »Tudi to bo minilo!«

Tega se tudi mi zavedamo, da bo enkrat konec…Da bo tudi ta epidemija minila. V vsakem primeru bo pustila grozovite posledice na psihi ljudi. Že zdaj se borimo s čustveno otopelostjo.

»Čustvena otopelost se prepoznava, ko posameznik ne more priti v stik z določenimi čustvi. Na primer, osebe, ki ne morejo priti v stik z žalostjo, skoraj nikoli ne jokajo, lahko delujejo neobčutljivo in žalost dojemajo kot šibkost. Če ne znajo ravnati s svojo jezo, se ne morejo postavljati zase, ko se jim dela krivica. Če jih strah ogroža, si bodo veliko upale, delovale neustrašne, a ob tem spravljale v nevarnost sebe in druge. Posledica čustvene otopelosti je navadno občutenje praznine. To se izraža v pomanjkanju vitalnosti in čustvene živosti. Tako so osebe lahko kljub izjemni zunanji uspešnosti nezadovoljne. Čeprav počnejo stvari, ki naj bi jih razveseljevale, svojih dejanj ne morejo čutiti. To jemlje smisel in vzbuja suhoparnost doživljanja.«

Praznina se veča. In ji ne moremo pobegniti. Ne moremo ravno jokati, saj nam dejansko nič ne manjka, smo dobro preskrbljeni, založeni s hrano in nam tako daleč ni nič hudega. Imamo zavetje toplega doma, svojo družino, bližnje, nekateri celo hodijo v službo…Zdravi smo, in to je najbolj pomembno. Naše življenje nekako teče, čisto počasi, ampak teče. Kot bi zavrteli film v počasnem posnetku. Pred drugimi poskušamo ohraniti dobro voljo in veder duh, ampak se zavedamo, da to ni pristno. Postali smo čustveno otopeli.

Zakaj bi se zdaj urejali, če nas nihče ne vidi? Si sami barvali lase in urejali nohte? Si pulili obrvi in brili noge? (sicer to delamo zase, nikoli za druge…) Cele dneve lahko hodimo v pižamah in raztegnjenih trenirkah. Malo bolj se uredimo takrat, ko imamo kakšno Zoom srečanje. Moje umetne trepalnice so šle rakom žvižgat, sem imela po tri štrleče na vsakem očesu. S škarjami sem jih skrajšala, da ne bi tako bodle v oči. To me je spomnilo, kako si moški odrežejo dlake, ki jim štrlijo iz nosu. Dejansko je njihovo urejanje vedno na takšni stopnji minimalizma, kot je naše v karanteni.

Šola na daljavo se nadaljuje. Zanimiv izbor besed. Doma so otroci priklopljeni vsak na svoj računalnik, tako, da jaz ne pridem na vrsto. Vsake toliko časa jih spodbujam, da gredo na zrak se zaužit vitamina D, če sije sonce, ali samo tako, da si zbistrijo glavo. Takrat imam računalnik zase. Ampak brez mene se njihovo bivanje zunaj omeji na pol ure, zato se oblečem in jih motiviram. Gremo teč. Gremo na daljši sprehod. Gremo se igrat med dvema ognjema. Gremo igrat badminton. Gremo malo žogo podajat. Gremo malo frizbi metat. Računalnik bo že počakal, bom že takrat šla zanj, ko bodo otroci televizijo prižgali...

Ne spomnim se, da bi me mama kadarkoli toliko spodbujala za športne aktivnosti in za bivanje zunaj. V vsem mojem življenju niti enkrat ni šla gledat kakšne moje odbojkarske tekme. Za nas je bilo samoumevno, da smo bili skoraj cel dan zunaj. Res pa je, da sem odraščala v dvajsetem stoletju, nismo poznali še računalnikov in pametnih telefonov.

Zabavali smo se na sto različnih načinov. Eden od njih je bil ta, da smo tekmovali, kdo pobere več gosenic z bloka. Ena skupina je šla po levi strani bloka, druga po desni strani, imeli smo nekakšne posode, kamor smo odlagali gosenice, ki so se kar nalepile na stene. Tista skupina, ki jih je zbrala več, je zmagala. Nekatere gosenice smo potem pozorno opazovali, kako se premikajo, nekatere so fantje uničili s palicami, čeprav smo jim punce poskušale to glasno preprečiti.

Zunaj z otroki smo se igrali s kamni v velikosti oreha. Je prav zanimiva igra, ki razvija med drugim spretnost in fino motoriko. Enkrat sem to igro pokazala otrokom v šoli in niso mogli priti niti do prve stopnje.

Vsak dan smo zbirali prazne steklenice in jih nesli potem v zbirni center, kjer smo dobili za to denar. Še zdaj se spomnim, kako smo čakali v grmovju na kakšnega pijanca, da spije do konca svoje pivo in smo mu potem pobrali steklenico. Včasih smo nesli v vsaki vreči po dvajset steklenic, ki niso zdržale do zbirnega centra in so se nam po poti strgale in smo morali potem pobirati ostanke stekla. Za ta denar smo si potem privoščili sladkarije. Prodajalke so zavijale z očmi in nestrpno čakale, ko se mi, gruča otrok, ni mogla zmeniti, kaj bi kupili za nekaj drobiža.

Moj mlajši si je izmislil, da bo naredil ladjico iz stiropora in jo spustil v potok. Celo uro jo je izdeloval zunaj na terasi, ker sem rekla, da ne bom poslušala tistega glasu, ko ga oddaja stiropor, če ga režeš. Spustili smo jo. Vode v potoku je bilo polno, ker ravno pred kratkim je deževalo. Hitro je odplavala. Otroka sta bežala po potki za njo. Saj vem, da tako onesnažujemo okolje in smo jo hoteli potem pobrati iz potoka, ampak nam je ušla iz rok. Opazovala sem srečo in veselje otrok. In za trenutek sem dojela, da spet nekaj čutim. Čutim radost, čutim vznemirjenje, čutim, da je življenje lepo, ne glede na vse.