Majda Klement je zložila že 2 222 pesmi

Na vrata hiše Majde Klement na Razlagovi ulici smo potrkali dan pred njenim rojstnim dnevom. Koliko pesmi v obliki čestitk je dobila letos, ne vemo. Njeni sorodniki, prijatelji in znanci pa jih od nje vsako leto zagotovo dobijo. Razveseljuje jih namreč na ta samosvoj način. Piše o kmetovanju, kmetu in druge pesmi, ki so povezane s pridelovanjem hrane.

Pokloni jim pesmi

Z zelo melodičnimi in spevnimi pesmimi se Majda Klement, ki je od leta 2008 tudi članica literarne sekcije Društvo upokojencev Murska Sobota, vrsto let pa v društvu vodi tudi rekreacijo v vodi. S pisanjem se ukvarja praktično že od srednje šole. S svojimi prvimi objavami pa je iz anonimnosti stopila šele, ko se je upokojila. Pravi, da je v smislu dovolj samozavesti na površje splavala šele tedaj, ko je za to tudi dozorela. Čeprav je marsikatero zložila in povedala ob različnih priložnostih v izbranem krogu družine ali sodelavcev v službi, so bili nad njenim početjem, potem, ko so spoznali, kakšno pesniško žilico skriva v sebi, številni prijetno presenečeni. Mnoge preseneča še danes. Tudi krog več kot 50 tistih, ki so ji najbližje, in jih ima po časovnem vrstnem redu, kako si sledijo njihovi rojstni dnevi, zapisane na posebnem seznamu, redno spravlja v zadrego s svojimi unikatnimi čestitkami - napisanimi pesmimi njim v čast. Pa tudi marsikaterega poslušalca, ko svoje pesmi recitira na priložnostnih prireditvah, preseneti s svojo pesniško rimo. 

Troje pesniških zbirk

Na desetine osebnih, izpovednih, ljubezenskih, domoljubnih, pripovednih pesmi, in še kakšne druge vsebine, je doslej povezala tudi v troje pesniških zbirk. Vse jih je izdala v samozaložbi: leta 2009 je izšla prva pod naslovom Pesmi, Šopek nabranih pesmi je naslov njene druge pesniške zbirke leta 2010, Je čas za pesmi pa tretje iz leta 2014. Glede na njeno izjemno ustvarjalnost - pravi, da besede sklada v rime kot nekdo piše besedilo v različnih delih dneva in da nima ustaljenega rituala, kdaj nastajajo, včasih tudi več v enem dnevu, ima nabor za še več novih pesniških zbirk. A jih (zaenkrat) ne bomo dočakali, saj za eno primakniti tisoč evrov in več lastnega denarja ni malo, mecenov pa ni. Raje jih bo še naprej objavljala v skupnih priložnostnih publikacijah. Svoje pesmi tako že od 4. številke (2008) objavlja v društvenem literarnem glasilu Shojene poti, vrsto let pa tudi v narečju v letnih koledarjih Slovencev, živečih v Porabju na Madžarskem - v Porabskem koledarju. Nepogrešljiva pa je tudi pri priložnostnih nastopih članic in članov sekcije, kjer prebirajo svoja dela in v večini potekajo na številnih društvenih prireditvah.

Prekipeva od ustvarjalnosti

Ko se ji v mislih pojavi določena rima, pravimo ji pesniški preblisk, pa jih zato, da jih ne bi pozabila, takoj zapiše. Na list papirja na roke, zatem v rokovnik pod določeno tekočo številko z datumom, za njihov prenos v računalniško obliko pa skrbi njena hčerka Alenka.
V izpovednih pesmih se zrcali njena duša, njeno trenutno razpoloženje. Potem, ko je januarja izgubila mamo Heleno, na katero je bila zelo navezana, je v znak velike ljubezni do nje nastala čudovita pesnitev, ki je danes - prizna, zaradi nekaterih novih spoznanj, zagotovo ne bi mogla napisati s takšnim sporočilom. S korona krizo, ki je tudi njo zadržala doma in je še več časa kot običajno preživela z možem Ludvikom, ki mimogrede že 59 let igra pri soboški godbi na pihala, hčerko Alenko, zetom in vnukinjo Ino, ji je še bolj na površje priplavala njena ustvarjalnost. Poleg tega, da je v tistem času napisala na desetine novih pesmi, se je predajala tudi svoji drugi veliki ljubezni - kvačkanju. Izpod njenih spretnih prstov je namreč nastalo čez 60 prtičkov. Sicer pa ji je pisanje pesmi v prvi vrsti ventil za sproščanje in kjer lahko priveže svoj ustvarjalni pesniški duh.

Jože Žerdin

Majda Klement: Kmet

Žuljave kmečke so roke,
a mestni otrok tega neve,
misli si, da lila krava res obstaja,
da pobarvana je, si ne predstavlja.
Lačni bi bili, če kmetje nebi obstajali,
iz dneva v dan hitijo,
da na polju in v hlevu vse postorijo.
Hrana, ki jo pridelajo,
vsem nam je za prehrano,
želodčki se veselijo,
in s polnimi usti dobrot si želijo.
Hudo pa je, če kmeta slana, toča doleti,
grenka solza po licu polzi,
a nič ne pomaga,
narava vedno zmaga.
Kmetje nimajo praznika in ne nedelje,
tako na kmetiji je povelje,
le dobra volja vsakemu pomaga,
da človek ne omaga.