Če nekaj daješ drugim, je to največja sreča

»Ljudje so zares srečni samo toliko, kolikor dajejo drugim. Včasih se mi zdi, da ni tako važno, kaj dajejo. Denar daješ zlahka. To je malenkost. Važno je, kar daješ kot osebnost, pa naj bo to čas, zabava ali spodbuda.« To so besede Loisa Bromfielda, pod katerimi bi se z lahkoto podpisala.

Imam takšno srečo, da poznam kar nekaj ljudi, ki radi dajejo drugim. Sama rada sprejemam in potem dajem naprej. Tu pa ne gre samo za prejemanje daril od nekoga in pošiljanje jih potem dalje. To delamo skoraj da vsi. Temu bi lahko rekli slovenski nacionalni šport. Ampak v bistvu to niti ni tako nujno slabo. Na takšen način nekomu pošljemo žarek sonca, nekoga s tem vsaj za trenutek osrečimo.

Seveda ne bo ravno prijetno takrat, ko nekomu pošljemo bombonjero in potem jo čez nekaj časa dobimo nazaj… A veste, da obstajajo takšne bombonjere, ki jih niti v hudih trenutkih lakote po čokoladi ne moreš odpreti? Ker se ti že samo pogled na nje upira…

V resnici hočem povedati o nečem večjem: da nekomu dejansko podarjamo naš čas in našo pozitivno energijo. V tem obdobju imamo ravno časa na pretek, čeprav ga lahko podarimo samo svoji družini, ker gre za omejitev druženja. Še dobro, da obstajajo telefoni! Vprašala sem svojo mamo v Ukrajini, ki že več kot leto dni ni stopila ven z dvorišča zaradi zdravstvenih težav, kako preživlja dneve. Rekla mi je, da dopoldne pokliče svoji sestri in prijateljico, potem malo pospravi, se uredi, skuha kosilo, počiva, in popoldne jo pokličejo še drugi znanci. Tako se ne počuti osamljeno. In tako ji minevajo dnevi. A vi tudi koga pokličite, da ga vprašate o njegovem zdravju in počutju? Ko sem izvedela, da sem pozitivna, sem javila to nekomu, s kom sem bila v stiku. Potem sem vsak dan klicala to osebo in jo vpraševala o njenem zdravju. Postala sem pravzaprav že nadležna s tem. Ampak mi je kar odleglo, ko se mi je vedno vedro oglasila in je rekla, da je vse v redu.

S časom smo razčistili…Kaj pa zabava? V tem času nam je ostalo tako malo tega: pametni telefon, televizija, knjige, sprehod, rekreacija zunaj, domači ljubljenčki, posteljne radosti…Slišala sem, da se odpirajo fitnesi in vadbeni centri in sem takoj bila zraven. Skupaj s hčerkama sedaj vadimo v športnem centru Davida Žibrata pod njegovim vodstvom. Treniramo s svetovnim prvakom! Upoštevamo vse varnostne ukrepe, da ne bo pomote.

Prvič po tridesetih minutah vadbe sem mislila, da bom umrla. Obupno sem iskala svojo flašo vode in sem si želela, da bi minuta odmora trajala večno. Na koncu sem celo malo pavzirala, ker enostavno nisem mogla več. Ko je rekel, da imamo še tri serije, sem mislila, da se malo heca. Ampak se ni. Ko smo končali, je bil občutek res božanski! Zato, da smo zdržale do konca, zato, da smo nekaj naredile, zato, da smo dvignile naše življenje na višjo raven in navsezadnje zato – da smo se ob tem zabavale! Komaj čakam na naslednji trening in doma si pridno zapisujem vaje v zvezek, da bom potem »mučila« z njimi učence prek zooma.

Drugič je šlo malo lažje. Ampak sem slišala novico, da se vadbeni centri in fitnesi spet zapirajo. Brez komentarja…Tudi nič ne kaže, da bomo kmalu šli nazaj v šolo. Z novimi vajami lahko učence na nekakšen način spodbujam h gibanju, ker še vedno močno verjamem, da nas bo gibanje rešilo iz tega stanja, iz te otopelosti. Sama doma z otroki najmanj dvakrat dnevno grem na daljši sprehod, kolesarim ali vozim sobno kolo, delam vaje za moč, tečem…Sedaj smo postavili zunaj mizo za namizni tenis in vsak dan igramo z otroki. Če nas zebe, si oblečemo kape in rokavice, saj ni važno – glavno, da igra steče. Štejemo, koliko krat nam žogica gre prek mreže in vsak dan pobijamo svoje rekorde! Otroka sta strašno tekmovalna in sem prav vesela, da sem zbudila v njih ta adrenalin in voljo do gibanja. Poskušam ju spodbujati na nevsiljiv način in mi to uspeva.

Kako naj nekomu dajemo, če sami nimamo nič. Ne govorim o materialnih dobrinah in denarju.. To vedno rade dajemo. Spet se je pokazala solidarnost Slovencev pri zbiranju stvari za Petrinjo. To še najlažje dajemo. Od kod naj jemljemo dobro voljo, če nas vsak dan bombardirajo z negativnimi novicami. Čakali smo, da bodo učencem dovolili iti v šole. Da se bodo spet odprle nekatere dejavnosti. Spet se vse odloži…za nedoločen čas.

Ustanovitelj skavtskega gibanja lord Robert Baden - Powell (1857 – 1941) je v svoji oporoki zapisal: "Poskusite svet zapustiti malo boljši, kot ste ga našli. Potem boste, ko bo prišla vaša ura, odšli s srečno zavestjo, da ste napravili, kar je bilo v vaši moči.“
"Nekateri ljudje mislijo, da je sreča v prejemanju, a drugi vedo, da je v dajanju!“ 
Nekaj podobnega je rekel tudi Phil Bosmans »Samo srečen človek lahko osrečuje druge ljudi." 
Če jaz s svojimi blogi in svojimi spodbudnimi mislimi nekaj dajem ljudem, je to zame največja sreča.