Anton Horvat je na Razkrižju uredil kolarski muzej

Anton Horvat iz Razkrižja, ki je po poklicu kovač, je imel vedno željo, da bi si uredil kolarski muzej, kajti ob obisku v kolarskem muzeju nam je povedal, da sta bila nekoč kolar in kovač vse skozi tesno povezana, saj sta z roko v roki sodelovala pri izdelavi končnega izdelka za kmeta ali drugega uporabnika. Ostanki spominov o kolarstvu v Prlekiji in Prekmurju so se ohranili vse do danes, za kar je poskrbel Anton Horvat, ki je uredil ličen kolarski muzej. Tako se mu je uresničila dolgoletna želja po ureditvi kolarskega muzeja.

V deželi ob Muri je bilo pred mnogimi leti še veliko kolarjev, ki so v svojih priročnih delavnicah izdelovali za potrebe kmetov lesena kolesa za lesene vozove in druge lesene izdelke. Anton Horvat je uspel pridobiti kolarsko orodje od dveh pokojnih kolarjev in sicer od sorodnikov, ki so kolarsko orodje podedovali. Različno kolarsko orodje je bilo za novi kolarski muzej podarjeno, od kolarja Ignaca Vučka iz Gaberja pri Lendavi in od kolarja Štefana Žličarja iz Šafarskega. Vsi so imeli čut do ohranitve kolarskega orodja za prihodnje mlajše rodove.

V novem kolarskem muzeju je na ogled različno kolarsko orodje od stružnice, pripomoček za pripenjanje lesenega kolesa, ki se imenuje radštok, ki je bil najbolj pomemben pripomoček pri kolarstvu. V kolarskem muzeju so še različne vrste dlet - ploščate, štirioglate, polokrogle, šestila, kotomeri, različni obliči, priročne žage, svedri, skratka vse kar je kolar potreboval pri svojem kolarskem delu. V kolarskem muzeju ima vsak kolar svoj kotiček z zgodovinskim ohranjenim kolarskim orodjem, ki je razstavljeno in pokazano na ogled od dveh kolarjev. Kolarji so za kmetovalce izdelovali lesene vozove, vse dele za vozove, največ kolesa, kmetijske priključke, lesene dele za sejalnice, osipače za osipanje krompirja, stroj za sejanje koruze, kolesa za manjša kolesa za plug s katerim so orali s kravami ali konji, lesene ročaje, omodle za kravjo vprego, kočije... Kolarji so za kolarske izdelke največkrat uporabljali les brest, ki je bil najbolj primeren les, ki nima ravnih viter, ampak ima zvite vitre, saj je bil bolj vzdržljiv, da se ni prelomil v času dela na polju, pri oranju, brananju in drugih kmečkih opravilih. V muzeju je tudi leseni pripomoček, ki je bil na marsikateri kmetiji, kamor je kmet vpel leseni del in ročno obdelal z obričnjakom, da za vsako potrebo ni šel h kolarju.

Antonu Horvatu se je torej dolgoletna želja po ureditvi kolarskega muzeja uresničila. Obiskovalci so nad ogledom kolarskega orodja navdušeni, predvsem mladi se zanimajo, kaj vse so nekoč pred 50 leti in več kolarji izdelovali. Ko je kolar izdelal voz in ostale izdelke je le-to predal kovaču, vse je moralo biti strogo in natančno okovano ter povezano in šele takrat je bil voz primeren za vožnjo po cesti in prevzel ga je kmet in drugi uporabnik.

Anton Horvat je dober poznavalec kolarstva, da je bilo nekoč kolarstvo, en del rokodelstva. Na Slovenskem je bilo kolarstvo dopolnilna dejavnost kmečkega gospodarstva in samostojna obrt. Znanje so si kolarji nabirali pri mojstrih in v poklicnih šolah. Tesno so bili povezani s kovačem, ki je leseno kolo opremil s kovinskimi deli. Leta 1927 je bilo v soboškem okraju 30 kolarskih delavnic, leta 1957 pa v pomurski regiji 36 delavnic. Kolarska obrt je začela izginjati z množičnim pojavom vozov z gumijastimi kolesi in traktorji v 70. in 80. letih 20. stoletja. Poleg vozov so kolarji izdelovali in popravljali sani, ročaje za orodje, samokolnice, kmečko orodje, brane, pluge, sejalnike, osipače, lestve, mrliške vozove, smuči. Danes se za kolarstvo skorajda nihče več ne zanima, kolarjev ni, ostali pa so spomini nanje in ponekod se še kje v kakšnem zaprašenem prostoru najdejo ostanki kolarskega orodja.

Jože Žerdin