Navdih je življenje samo

Vera Kovačević je večna ustvarjalka, ki zadnjih nekaj let z možem živi v majhnem naselju v občini Destrnik, kjer je kot ljubiteljica narave, po bivanju v središču Maribora, našla zavetje in navdih.

»Pokličite me popoldan, saj veste upokojenci radi spimo.« je hudomušno odgovorila Vera, oziroma Veri, kot jo kličejo prijatelji, na naše sporočilo. Ampak Veri svoje dni res zmeraj izkoristi na polno. Vsak dan se s kužkoma odpravi na sprehod ali tek po bližnjih gozdovih. »Lani sem si zlomila kolk. Joj, je bilo hudo, ker sem si ga zlomila na enem izmed svojih tekov po premočenem gozdu, kar neodgovorno od mene, in so me reševalci res težko dosegli. Ampak letos že spet tečem.« se nasmeji upokojena arhitektka, ki je arhitekturo študirala v Ljubljani in kasneje delala v časopisni hiši Večer. Med drugim je pripravljala postavitve posnetkov, objavljenih v reviji Naš dom, ob tem pa pisala tudi prispevke o opremljanju stanovanj.

Danes, ko ima čas in prostor, se posebej navdušuje nad likovnim ustvarjanjem in vsem, za kar potrebuješ spretne roke. Veri zelo rada portretira, nazadnje je portretirala sina Brina ob njegovem rojstnem dnevu. Najbližje pa ji je akvarel, čeprav se z veseljem spoprime tudi z drugimi motivi in tehnikami. Novembra 2019 sta s sovaščanko, fotografinjo Tjašo Oman, v Volkmerjevem domu kulture na Destrniku pripravili razstavo slik in fotografij. Sicer pa že od zgodnjega otrostva kvačka in šiva. V običajnih razmerah se vsak torek udeleži druženja ob kvačkanju v Trnovski vasi. »Kvačkanja me je naučila babica, sicer pa znam tudi šivati na roko in s šivalnim strojem, pa tudi pletem in vezem. Posebej navdušena sem, ko lahko kaj ustvarim za svoje, in vesela, da sem mnogo svojih znanj prenesla tudi na svoja otroka.«

Njeni izdelki velikokrat romajo preko Evrope v Veliko Britanijo, kjer z družino živi hči Sanja. »Tam imam tudi dveletno vnučico Aylo, ki govori slovensko in angleško. Zanjo zares velikokrat kaj nastane. Tudi kakšna risba, zgodba ali pesem. Posebej v jesenskih in zimskih dneh, ko smo več v hiši.«

Ilustrirala že 15 izdanih knjig, piše pa tudi kratke pesmi, verze in misli

Da je Veri res vsestranska ustvarjalka, priča tudi dejstvo, da je doslej ilustrirala že 15 izdanih knjig.  Med njimi knjigi dr. Vida Pečjaka »Aleks in robot Janez« in še neizdano »Aleks v Afriki« , pa zgodbo Svetlane Makarovič »Korenčkov palček«. Sodelovala je v projektu založbe Pivec v času, ko je bil Maribor kulturna prestolnica Evrope. Izključno računalnisko je ilustrirala šest knjig zbirke Pripovedke o Mariboru in okolici, med njimi tudi zgodbo Oskarja Hudalesa »Tri kače«.

Letos je izdelala 60 ilustracij za knjigo z res posebno zgodbo, ki bo izšla v angleščini ter je s svojimi spodbudami, skritimi v pravljičnem okolju, namenjena vsem generacijam.

Ob tem Veri tudi piše. »Pišem v slovenščini in angleščini. Za dušo. Kratke pesmi, verze in misli, ki jih ilustriram, največkrat za svojo vnučico. To mi je v posebno veselje.«
Veri je nenehno v koraku s časom. »Ker so časi negotovi in ne moremo biti v stiku, sva z možem Nanom osvojila vse mogoče klepetalnike in aplikacije, da lahko z otrokoma in prijatelji ostajamo v stiku.«

Utrinke, ujete med sprehodi, pa z veseljem deli tudi na svojem Facebook profilu, prav tako svoje izdelke.
»Z možem se bojiva virusa. Ne hodiva nikamor, strah naju je - če zboliš, ni nikoli enostavno.« je iskrena Veri, zato v tem času tudi veliko skupaj ustvarjata, saj tudi možu ne manjka ustvarjalne žilice. Izmišljata si nove projekte v hiši, okoli nje in na vrtu, skupaj izdelujeta razne stvari. Za Verine mozaike Nano pripravi podlage iz lesa ali na fasadi, izdela konstrukcije miz itd. Pred časom sta izdelovala nakit in gumbe iz lesa, ki ga je Nano delikatno oblikoval, saj je mojster obdelave materialov.

V družbi živali, ki jih z možem obožujeta

Ob tem pa jima, posebej v tem času, družbo delajo živali, ki jih oba obožujeta. »Imela sva že ježke, veverice, mlade muce, zajčke, vse sva po potrebi hranila na stekleničke. Ob tem imava pa še dve psički, mešanki, pobrani s ceste, in mucka. Psička Lira ima kar 16 let.«
Sicer pa, kot smo že prej omenili, je Veri tudi športno aktivna. Pogosto teče, najraje po gozdnih poteh s psičkama. To jo nekako dvigne in prevetri njene misli. V »normalnih« časih si napolni baterije tudi z objemi v dislocirani enoti Zavoda Hrastovec spodaj v vasi, kjer je prostovoljka. »Objem varovancem veliko pomeni, a meni da še več, se mi zdi.«

Sicer veliko bere. »Z možem imava doma bogato knjižno zbirko, berem tudi preko Kindla. Ves čas se poskušam tudi učiti in izboljševati svoje tehnike ustvarjanja.«
»Letos sem dobila od Božička božanske vodene barvice z metalnim učinkom. Slika, naslikana z njimi, se razlikuje glede na kot, pod katerim jo pogledaš,« pravi Veri.

»Na naši fasadi visijo stari vrči. Kič, bi kdo rekel, in odlični za kopičenje prahu. No, midva jih vidiva drugače - kot zbiralce zdravja za prihajajoči čas. In prav to zdravje iz svojih častitljivo starih vrčev bi rada letos delila z vami.« nam je zaželela Veri z možem.