Počitnice, pust, pričakovanja...

Počitnice! Hura! Bi bili jih neizmerno veseli, če ne bi bili prej skoraj štiri mesece doma. Nekje sem prebrala, da smo starši nadrejeni, odgovorni in dolžni poskrbeti za potrebe svojih otrok, ne pa za potrebe partnerja. Poskrbimo lahko le za svoje potrebe. To je največ, kar lahko damo v medsebojni odnos. V primeru, če bo nas preveč skrbelo, kako se počuti najin partner, bomo prezrli svoje potrebe. Če vidimo, da je vaš partner jezen in nezadovoljen, mu lahko ponudimo samo pogovor, če on, seveda, to želi. Če bo spregovoril ali ne, je popolnoma njegova stvar.

Poleg tega, da otroci hočejo biti ljubljeni in sprejeti, se želijo družiti in se zabavati. Vedno med počitnicami sem našla kakšne delavnice za otroke, recimo za izdelovanje lego kock za ta mlajšega, ali smo se šli malo razvajat v terme ali gledat kakšen animirani film. Sedaj pa je ta ponudba bolj klavrna…Niti na letošnjo pustno povorko nismo mogli iti, ker je v Ljutomeru ni bilo…Odločili smo se, da na pustni torek oblečemo v maske in gremo na Ptuj, malo na sprehod ob Dravi, malo v MacDonalds. Najmlajša hčerka si je že pred tremi meseci naročila in sama plačala kostim za Hermiono, ker je zaljubljena v vse filme in knjige o Harry Potterju in do zdaj še ni imela priložnosti obleči ta kostim, razen za zadnji pustni šolski zoom. Na Ptuju vedno lahko srečaš nekakšno masko ali kurente. Sami si naredimo pust! Hvala bogu so meje med občinami odprte! Ta dan bomo z veseljem dali gor nase maske. Ste že slišali o tem pojavu, ki se imenuje aleksitimija? Lahko se dogaja z ljudmi, ki zaradi dolgotrajnega nošenja mask, s katerimi zakrivajo čustva, postanejo ravnodušni oziroma aleksitimični. (Psihologi uvrščajo aleksitimijo med nevrološke motnje, ki onemogoča zaznavanje in prepoznavanje svojih čustev in zato onemogoči čustveno izražanje prizadete osebe, zaradi česar se zdi, da gre za ljudi brez čustev.) Grozi vsem nam, ker mogoče ne bomo več znali izraziti pravih čustev in jih pokazati z obrazno mimiko, ko bomo enkrat končno odvrgli maske.

V primerjavi z lanskim letom, ko na Ptuju ni bilo mogoče najti parkirnega prostora, je bilo sedaj vse dokaj prazno. Zelo redki mimoidoči so imeli na sebi pustne maske, našteli smo jih kakšnih deset. Čeprav v drugih slovenskih mestih jih še toliko ne bi našli. Opravili smo nekaj nakupov: v Hervisu športne copate za mlajšo hčerko, ker je zdaj spet začela trenirati odbojko in v teh štirih mesecih ji je noga spet zrasla. Upam, da ne bo imela tako kot jaz, št. 42. Sprehodili smo ob Dravi, mlajša sta preganjala golobe in pomahali smo snemalni ekipi POP TV, ki je iskala nekaj zanimivega za današnji prispevek.

Po tihem sem upala, da bomo nekje srečali kurente, ampak nismo imeli te sreče…Ko pa smo se peljali proti domu, sem zagledala nekaj velikega in strašno kosmatega…»To so…Ustavimo se…« sem rekla. Med stavbami smo zagledali kakšnih ducat malih kurentov in točno toliko velikih! Nekaj časa smo jih opazovali, oni pa se niso zmenili za nas. Eden od malih kurentov je vrtel nekaj podobnega biču, ki je cvililo in vreščalo…Sem se hitro zapletla v pogovor in prosila, če bi se lahko slikali z njimi. Z veseljem so nama ustregli. In smo že imeli gasilsko sliko. Čeprav jih ne maram, gasilskih slik. Ampak ta je bila s kurenti! Počutila sem se vrhunsko, izpolnjeno, ne vem pravzaprav zakaj. Kurenti so izgnali iz mene slabo razpoloženje, zimo v mojem srcu.

Spomnili smo se, da ima najmlajši še bone za Maximus od radodarnega Božička pri firmi Makoter in smo se odločili, da jih gremo v Mursko Soboto zapravljat za kaj drugega kot legokocke. Jaz sem izpadla iz seznama oziroma sem se žrtvovala, ker v trgovinah z blagom se enostavno ne morem obvladovati. Če je vse zdaj tako poceni, tako znižano. Plašč lahko kupiš v dobri trgovini za 14 evrov! Samo itak imam premalo omaro za te plašče, oblačila od moža sem v njegovi omari potisnila globoko v kot, da bi jih tam obesila. Zavedam se, da vsega tega ne bom mogla obleči, ampak nič ne pomaga…Če katera ženska bere tale moj blog, me gotovo razume.

Mlajšo sem hotela vpisati na tečaj jahanja, ampak je učiteljica odšla v Ameriko…Vpisala sem jo v glasbeno šolo na klavir. Pri nas, v Mali Nedelji v zgodovinski stavbi godbe na pihala se bo učila klavirja. Pa nismo tako bogu za hrbtom, če imamo oddelek glasbene šole…Sama nimam glasbene izobrazbe in mi to manjka, zato vsi moji otroci poleg športa igrajo kakšen glasbeni instrument. Srednja po kitari in trobenti se je v zadnjem letniku osnovne šole vpisala na klavir in igra tudi ukulele. Pri nas je kar vedno živahno. Spomnim se, ko se je ona učila pihanja v trobento, smo zatiskali ušesa ali šli na daljši sprehod. Sama niti trohice glasu nisem mogla spraviti iz glasbila ne glede na to, da sem se tako mučila, pihala, celo zašvicala sem se – zvoka pa ni bilo od nikoder!

Nekako smo preživeli te počitnice z mislimi in pripravami na šolo. Hčerka, ki igra odbojko v članski ekipi, mora zdaj hoditi vsak teden na testiranje oziroma pred vsako tekmo – to pa včasih znese na tri dni. Ni logično, da v črni fazi jim ni bilo potrebno testirati se, zdaj pa…Sicer ne iščem več nikjer logike…Sama sem po nešteto klicih, googlanju in pisanju elektronske pošte končno dobila potrdilo od svojega osebnega zdravnika, da sem prebolela covid. Dobila sem ga, ker nisem odnehala in sem bila pravzaprav že sitna. Lahko bi o tem napisala cel blog, ker je bilo tako zahtevno. Zakaj bi olajšali stvari, če jih lahko zakompliciramo? Nekateri sodelavci so rekli, da so dobili taisto potrdilo v roku pol ure. Tako, kot ne bi živeli v isti državi…