Ne vzemi preveč k srcu kritike ljudi, ki jih nikoli ne bi prosil za nasvet. Koga in kdaj pa ste zadnjič prosili za nasvet? Nekateri tega nikoli ne počnejo že zaradi tega, ker so polni sami sebe in jim je izpod časti nekoga vprašat za mnenje. Ali imajo tako nizko raven samozavesti, da nočejo slišati nobene kritike.
Strokovnjaki pravijo, da s pomočjo povratne informacije osebnostno rastemo. Tako imamo priložnost, da slišimo mnenje ostalih in svoje vedenje prilagodimo, če se nam seveda mnenje zdi upravičeno. Povratna informacija je kot brezplačno izobraževanje za osebnostno rast. Dobimo jo namreč v personalizirani obliki od ljudi, ki jih imamo sami sebe za kredibilne. Za nas pomembne. Katere spoštujemo in cenimo. O tem je govoril Platon in Aristotel. Za soočenje z resnično kritiko človek more biti pogumen in odkritosrčen, mora znati prisluhniti drugemu. Imam prijateljico, ki jo večkrat prosim za nasvet pri nakupih oblačil in obutve ter pri ličenju in stilski preobrazbi. Tudi pri življenjskih nasvetih. Nekako se mi zdi, da mene pozna skoraj bolje kot jaz sama sebe. Druga prijateljica mi svetuje o knjigah, katere naj preberem. In o kuharskih ter vrtnarskih zadevah. Vsaka se meni zdi kredibilna za svoje področje. Še en prijatelj, ki je slavist, mi včasih da nasvet, katero slovensko besedo naj izberem in kako se naj lotim uvoda ali zaključka.
Nedvomno pri tem je potrebna akcija in odprtost. Moramo se že vnaprej odločiti koga in kdaj bomo prosili za iskreno mnenje. Seveda v tem primeru moramo biti pripravljeni tudi na kritike, čeprav se je treba zavedati, da so te kritike dobronamerne. Če ste presodili, da je človek kredibilen in vam lahko da pameten nasvet, tudi njegovo kritiko morate vzeti v zakup.
Nekateri ljudje pa vas kritizirajo samo zaradi tega, ker lahko…Kritizirati je dejansko najlažje, posebej v današnjih časih. Pravijo, da smo najbolj strupeni, ko smo najbolj nesrečni…Vsi počasi postajamo narcisoidni in mislimo, da imamo edino prav. Mislimo, da smo pametnejši in vidimo onkraj površine. »Descartes je rekel, da smo prepričani, da smo za številne reči – recimo denar, ljubezen, srečo – zelo prikrajšani, da pa o eni stvari vsi menimo, da je imamo v izobilju in je ne potrebujemo še več – zdrave pameti.« Kritike ljudi, ki jim ne zaupamo in jih niti ne poznamo in ki se nam ne zdijo kredibilne ne predstavljajo za nas nobene vrednosti - moramo jih znati odluščiti – v eno uho notri, v drugo ven. Sama se ne ubadam s takšnimi kritikami, čeprav mi včasih postane kar neprijetno. Spomnim se, kako so me v komentarjih pod blogi nekateri posamezniki kar ozmerjali z domačo živaljo z rogovi (ni krava) in bi me kar deportirali nazaj v Rusijo (čeprav sem iz Ukrajine). Žaljivke mi o meni ne povejo nič, pač pa veliko o tistem, ki jih izreče. Pri pisanju bloga seveda izrazim svoje mnenje o določeni zadevi, ampak vedno imam pri tem razumen dvom. Ni me treba jemati tako strašno resno.
Ugotavljam, da tudi kritike in očitke otrok ter vaše boljše ali slabše polovice (kakorkoli že) moramo prezreti in narediti po svoje. Pri svojih petih otrocih se nenehno srečujem z opazkami in nezadovoljstvom otrok: »Mama, kje so moje hlače?«, »Mama, zakaj me nisi poklicala, ko ste začeli gledati oddajo?«, » Mama, kje so moji kosmiči? Kdo mi jih je pojedel?« V nedeljo zvečer pa dalje: »Kaj, nimamo več pudinga?« »Mama, nimamo več jajc. Kaj naj naredim za večerjo?« Saj vsakega poslušam, mu nekaj povem in se ne ubadam s tem več. Bodo že postali samostojni in iznajdljivi. Saj ni čudno, da zvečer v nedeljo pri nas hrane zmanjka, saj nas je z bodočimi zeti devet pri hiši. Zaenkrat.
Niti več se ne obremenjujem z nenehnim menjavanjem razpoloženja otrok ali s tem, če kdo od njih misli, da je kateri drugi deležen več moje pozornosti. Sorry. Ne morem se raztrgati. Imam tudi svoje potrebe. In če jih ne zadovoljim, ne morete od mene pričakovati vedrega in veselega razpoloženja. In pripravljenosti, da vsem pomagam. Ne gre vsem ustreči, čeprav se tako trudim. V primeru, če pa občutim, da je otroku storjena krivica. se takoj odzovem, kot samica, ki ščiti svojega mladička. Nedvomno pri tem malo pretiravam. Zato dobro razumem starše, ki so tako zaščitniški do svojih otrok. Nekoč tega ni bilo, moji starši se nikoli niso tako ubadali z tovrstnimi problemi.
Nekateri pač kritizirajo iz golega dolgčasa. »Kamensky, oče zamisli osnovne šole, kot jo poznamo danes, je rekel, da se prazen mlin stre, če nima česa mleti. S tem je misli, da bo človek, če mu ne bomo ponudili zanimivih vsebin, prej ali slej bo začel premlevati neumnosti, ki mu bodo škodile.«
V teh časih skoraj vsi kritiziramo našo vlado, ki ima tako dolgo zelo stroge ukrepe, ki nam že pošteno načenjajo živce; predsednika države, ki se nam zdi tako nebogljen in brez svojega mnenja…Zavedamo pa se, da trenutno ni nobenega, ki bi prevzel krmilo v svoje roke, ki bi imel čarobno palico, s katero bi nam naenkrat pričaral prejšnje čase. S kakšno nostalgijo se jih spominjamo!
Zdaj pa naši vladi moramo čestitati! Ker ima tudi svetle trenutke. Končno je sprejela odlok o vračanju vseh dijakov v šole. Moja gimnazijka je že pred drugim valom bila dva tedna v karanteni, tako, da je njeno bivanje doma že traja več kot pet mesecev. Z eni strani nam sproščajo ukrepe, z drugi strani spet zategujejo vrvico. Da se ne bi preveč sprostili…Za učence od 6. razreda dalje je spet obvezna maska v vseh prostorih, tudi v matični učilnici. In v telovadnici. Brez nje so lahko samo na zunanjem igrišču. Saj bodo to tudi prenesli. Naši otroci, tako kot mi, so že vajeni čisto vsega.