Če je mama srečna, bodo srečni tudi njeni otroci

Ni lahko biti ženska…Ni lahko biti mama…Povsod ti vsiljujejo in ponujajo podobo o tem, kakšna mora biti novodobna mama: top gospodinja, ki zna speči pecivo in pripraviti zelenjavno juho, splesti francosko kito in zašiti gumbe na srajci. Nikoli ne sme biti utrujena, vedno mora biti nasmejana in očarljivega videza. Poleg tega mora uživati v svojem poslanstvu biti mama.

Tukaj pa nastane paradoks – če je mama vedno brezhibno urejena in ji nekako uspeva krmariti svoje življenje z več otroki, jo včasih doletijo očitke in pripombe. Ker še vedno imamo v glavi stereotip utrujene mame s skuštranimi lasmi in v razvlečeni trenirki. Nekateri ji bodo očitali celo, da zase zapravi več denarja, kot bi ga lahko. A niso pri tem pozabili trditve, da je otrok srečen, če je njegova mama srečna?

Nihče ne pričakuje od mame, da bo popolna. Takšno mamo bi otroci pravzaprav zasovražili. Ob mami mora otrok dobiti občutek, da je ljubljen z vsem srcem ne glede na vse, kar se lahko zgodi.

Ko smo bili tako dolgo doma zaradi epidemije, je moja največja želja bila, da bi otroci šli nazaj v šolo. Da bi se spet družili s svojimi sovrstniki in da bi šli vstran od računalnikov. Nisem tako pogrešala trgovin, gostiln, term in kina – želela sem si samo, da bi bili otroci srečni in da bi pridno gulili šolske klopi. Ko so šli v šolo najmlajši, sem se veselila za svojega sinčka in sem mislila, zdaj pa naj še drugi gredo…Končno…Sedaj sta v šoli srednješolka in celo študentka, ki ima obvezne vaje na fakulteti in dela preizkuse v laboratoriju za diplomo.
Kako vse mame želijo, da bi bili naši otroci srečni! Nekatere pa se tega lotevajo na nepravilen način. Mislijo, da morajo otroke stalno zabavati in jim izpolnjevati vse njihove želje. Tako jih nato navadijo oziroma razvadijo in naši nadobudneži postanejo kot pes v poskusih Pavlova: vedno pričakujejo novo zabavo in novo stimulacijo.

Kaj pa svetuje Tom Hodgkinson, britanski pisatelj in urednik znanstvene revije? Njegova rešitev je enostavna, moto je »pustite otroke pri miru« Zagovarja tako imenovano »leno starševstvo« in verjame v to, da otroku mora biti kdaj pa kdaj dolgčas – takrat se začne razvijati njegova domišljija. Otroci, ki bodo znali uživati v svoji družbi, ki bodo sami sebi dovolj – bodo znali kreirati svoje življenje in se bodo razvili v samostojne osebnosti.

Novopečene mamice so vse med seboj podobne in jaz sem zagotovo med njimi. Vsi se vmešavamo v življenje našega otroka in mu ne dovoljujemo, da ga doleti kakšna krivica. Če pa že – smo pripravljene na vse, nekatere gredo tako daleč, da bi tožile šolo, učitelje, celo starše sošolcev svojih otrok. Če ne bi bila zavezana k molčečnosti, bi vam povedala zanimive zgodbe…Sama sem še prevečkrat zavrtela telefon in izjavila par krepkih – v blagor svojim otrokom, kot sem mislila. Vedno sem bila prepričana v svoj prav, čeprav bi o tem lahko ugibali…Mogoče kdaj pa kdaj bi bilo boljše obdržati svoje mnenje za sebe. Življenje mojih otrok bi se po tem drugače odvilo, ne vem pa – ali bi bilo boljše ali slabše za njih…Če povem odkrito – ni mi bilo nikoli žal za to, kar sem storila. Mogoče otrokom s tem nisem dala najboljše popotnice v življenje, dobili pa so sporočilo, da bo mama vedno na njihovi strani in da se na njo lahko zanesejo ter ji zaupajo. Tudi to ni tako slabo, a ne? Roko na srce – nisem bila »lena« mama, sem bila včasih celo preveč aktivna…Vedno bolj se poslužujem te Hodgkinsonove metode, včasih celo pustim, da jim je dolgčas in nisem več takšna perfekcionistka glede otrokovih ocen in uspehov v športu. Z vsakim otrokom bolj popuščam, se mi zdi. Včasih mi starejši otroci rečejo: »Mama, za to dejanje bi mi bili bolj kaznovani nekoč (gre za odvzem računalnika, telefona ali prepoved gledanja risank…) Ali: »Kako lahko dobi trojko v 3. razredu? Mi nismo smeli niti štiri dobiti…«

Hodgkinson pravi, da je neaktivno starševstvo ključ do uspeha. Včasih je nekatere stvari, ki se dogajajo v življenju vaših otrok, boljše prezreti in pustiti otrokom, da sami rešijo napeto situacijo. »Neaktivno starševstvo ne pomeni zapostavljanja otrok in puščanja, da lahko počnejo, kar želijo ali kar jim pade na pamet. Naj zveni še tako neverjetno, vendar je neaktiven starš zelo odgovoren starš. Predvsem zato, ker cela njegova neaktivnost temelji na spoštovanju otroka in zaupanju v to malo bitje.«

Past sodobnega starševstva je tudi v tem, da se nihče več ne strinja, kaj je dobro in kaj je »pravilno« starševstvo. Na eni strani imamo starše, ki so preveč strogi in se bojijo, da bodo njihovi otroci razvajeni, zato zahtevajo od njih trdo delo in jih vozijo na vsemogoče dejavnosti ter polnijo stene z medaljami, na drugi strani so permisivni starši, ki o vsem razpravljajo z otroki in se vedno postavijo na njihovo stran, tudi, če čutijo, da je otrok dejansko kriv.

Rada preživljam čas s svojimi otroki. Rada imam tisto rajanje in vsesplošen direndaj, niti me ne moti, če me vsi nekaj vprašujejo in nekaj razlagajo. Zelo redkokdaj sem se poslužila uslug varuške ali babice, večinoma sem jih »vlačila« vsepovsod s seboj. Ko sem vozila starejše na treninge 30 km daleč, mlajše sem imela zraven. Včasih se je v avtu slišal otroški jok, kakšen otrok je kdaj pa kdaj pobruhal, ampak nisem se preveč razburjala zaradi tega. Ne vem, kako mi je uspelo speljati starševstvo vseh petih otrok. Nikoli pa se nisem počutila kot žrtev, redkokdaj sem bila nervozna in nezadovoljna. Mogoče bi se zato podpisala pod izrek, da »sreča mame je na prvem mestu« in “ko je mama srečna, so tudi njeni otroci srečni.”