A si niso slučajno naložili težjega bremena, kot so ga sposobni nositi?

Bog nam nikoli ne naloži težjega križa, kot smo ga sposobni nositi…

Včasih nekje nekaj preberem ali slišim nekakšno misel, ki se mi tako zasidra v glavi, da enostavno ne morem, da ne bi o tem razglabljala in napisala…Hočem ali nočem, to mora iti ven iz mene…Potem, ko o tem premišljujem, se mi zdi, da mi celo vesolje pomaga pri tem.

A je res tako, da ti bog ali usoda naloži toliko, kolikor lahko preneseš? Če poslušaš večino ljudi, bodo rekli, kaj vse so morali doživeti in pretrpeti v svojem življenju…Začnejo govoriti o svoji prvotni družini, o svojem težkem otroštvu, o svojih zdravstvenih težavah, ki jih pestijo že leta in leta, o tem, da se sedaj počutijo depresivne, manjvredne, da jih nihče ne ceni in ne spoštuje, da nikomur ni mar za njih… Da nikoli nimajo dovolj denarja, čeprav delajo cele dneve…Da nikoli niso imeli dosti sreče v življenju, čeprav so vedno bili pripravljeni vsem pomagati, bili dobri in prijazni do drugih…Zanimivo, da mnogi ljudje govorijo o pomanjkanju sreče in denarja, nobeden – poudarjam – nobeden pa se nikoli ne bo pritoževal nad pomanjkanjem pameti…Vsak misli, da ima tega dovolj. Celo preveč…A se spomnite od citata od Alberta Einsteina, ki je izjavil: »Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan«

Celo Einstein ni bil prepričan v vsako svojo trditev, ampak oni vedo vse boljše od politikov do zdravnikov svetovnega slovesa. Že od nekdaj so bili krivi učitelji za vse negativne ocene, ki so jih dobili. Ne glede na svoj povprečen uspeh v življenju, so prepričani, da lahko parirajo z njimi. Če pogledaš koliko teh samoiniciativnih skupin na družabnih omrežjih, »ki počasi, toda vztrajno in vedno bolj masovno pripravljajo teren za mentalno preureditev družbe.« S tem pa dejansko grozijo demokraciji. Ne, ne bomo se cepili. Nikakor. Če pogledaš na stranske učinke, ki jih povzročajo zdravila, ki jih jemljemo, tudi na oralno kontracepcijo, je seznam kar dolg in bolj zaskrbljujoč, kot pri cepivih. Redkokateri to preberejo. Sedaj pa so naenkrat vsi strašno pametni. Lahko oporekajo doktorjem znanosti, magistrom, ki preživljajo v laboratorijih na tisoče ur, da bi rešili planet. Ne, ne bomo. Koliko strupa si sami vnašamo v naše telo s premastno hrano, alkoholom, različnimi drogami – tega se zavedamo, ampak to je naša stvar in o tem smo raje tiho. A ne bi pogledali kako je s tem v Izraelu, ali v Angliji, da se v državah vse počasi odpira? Ker so že precepljeni ali kmalu bodo. Če ste opazili: celo v sto petdeset milijonski Rusiji je stanje dosti boljše kot pri nas? Na nogometni tekmi proti Sloveniji je bilo prisotnih 16 000 ljudi, sicer tretjina od zmogljivosti stadiona v Soči, ampak vseeno…Cepljenje v Rusiji poteka prostovoljno, tistim, ki se ne želijo cepiti, pa odvzamejo pravico do socialne pomoči, otroškega dodatka…Zelo strogo, ampak izgleda, da je učinkovito…

Nošenje mask v šolah. A se spomnite še teh peticij? Ne pustimo. Samo testiranje otrok. Kaj pravijo? Otrok ne damo. To je vdor v otrokovo zasebnost. Starši tega ne dovolijo. Govorijo o »nedotakljivosti človeške, telesne in duševne celovitosti otrok«. Ko pa taisti otroci opiti ležijo v parku ali so že dlje časa na drogah ali anoreksični ali prekomerno hranjeni? Kako pa je s tem? Kje pa so takrat bili starši? Včasih si nekateri otroci režejo roke po letu dni ali izbruhajo vso hrano, ki jo zaužijejo, starši pa tega niti ne opazijo. Tukaj pa zganjajo vik in krik – če si otrok sam da v nos vatirano paličko. Ali bo to dejanje pri otroku pustilo trajne posledice na njegovo psiho? Ali ga bo zaznamovalo za vse življenje? Niti slučajno. Samo da rečejo ne. V današnjih časih je postalo to skrajno popularno – reči ne. Večkrat so nam govorili, da premalo krat rečemo ne, da vedno vse ubogamo. In smo se naučili. Zdaj skoraj na vse rečemo NE. »Otroci so v novodobni neposredni demokraciji na Facebooku samo krinka za državljansko nepokorščino za vsako ceno«.

Nisem zagovornik vseh političnih metod, ki jih izvaja naša država. Daleč od tega. Tako kot drugim se mi zdijo predvsem avtoritarne, celo totalitarne. Ne bojim se politikov. Če pa se primerjamo z drugimi evropskimi državami, obstajajo še slabši režimi. Pri nas si vsaj politiki ne zidajo dvorcev zase in se ne hvalijo s svojim domnevnim seksapilom. Čeprav ne bi bilo slabo, če bi se naši vodilni politiki naučili biti bolj prijazni do svojih državljanov in bi pokazali vsaj trohico razumevanja do tega, da je ljudem v današnji situaciji resnično težko. Bolj kot vlade in vladnih ukrepov se bojim človeške neumnosti, skrito pod samozavestno masko vsevednosti, ki povsod najde svoje podpornike. Glejte, nekaj časa nazaj nekdo je napisal, da verjame v to, da je zemlja ploščata, in sedaj ta teorija ima že na tisoče privržencev. Me res zanima, a mogoče kdo od teh samooklicanih rešiteljev človeštva ali korona borcev zna boljšo rešitev? A si ni slučajno naložili težjega bremena, kot so ga sposobni nositi?

Saj bi mi marsikateri zabrusil nazaj, da se ti tako ali tako še en čas ni treba cepiti, ko si že prebolela…In se tudi testirati ne…Vem, vem, vem…Ampak, ko bom lahko - bom, če še pridem na vrsto…Vseh svojih pet otrok sem dala cepiti proti vsem otroškim boleznim in nobeden od njih ni imel stranskih učinkov po cepljenju. Mislim, da smo po izumu prvega cepiva kot človeštvo zelo napredovali. Čeprav se sedaj nekaterim to zdi skoraj bogokletno, ko rečete, da bi se dali cepiti. V pogovoru, ki se bo nanesel na to, postanete z nekom kot dva predstavnika nasprotnih taborov, kot fašist in komunist. Če boste zelo vneto zagovarjali svoje stališče, si hitro nakopljete sovražnike. Sama sem si jih že zagotovo nakopala s tem zapisom…