Kemija sreče

O sreči in ljubezni vsi mislimo, da vemo vse. Čisto vse. Ampak spet sem našla nekaj novega in sedaj na to gledam malce drugače…
»Občutek sreče sprožijo kemijske snovi (kemikalije), ki se sprostijo v možganih, da bi spodbudile naše trenutno delovanje ali pa nas nagradile zanj. Sreča je torej ena od lastnosti, ki je preživela proces evolucije: tisti organizmi, ki so se ob dejavnostih, ugodnih za svoje preživetje, dobro počutili, so lažje preživeli in kemikalije sreče so postale njihov sestavni del.« Tina Bilban

Dejansko je sreča abstraktivni izum. Poleg evolucije, ljubezni, demokracije in drugih pojmov…Ljudje so jih izumili, da bi lažje razumeli svet, v katerem živijo. Sedaj pa se ženejo za srečo, čeprav sploh ne vedo, ali v resnici obstaja. Dejstvo je, da je za vse ljudi postala skoraj najpomembnejša stvar v življenju.

Znanstveniki so ugotovili, da obstajajo kar štiri vrste kemikalij, ki v različnih kontekstih sprožajo občutek sreče.

Prva vrsta kemikalij se vedno sproži, ko je potrebno in deluje kot protibolečinske tablete. Gre za tako imenovani občutek evforije, zaradi katerega lahko npr. tečemo z zlomljeno nogo, če tečemo za življenje. Seveda se spomnite Petre Majdič, ki je ne glede na zlomljeno rebro osvojila bronasto kolajno na olimpijskih igrah. Sama se spomnim, ko sem igrala z zvinom gležnja (nisem upala tega povedati trenerju, ker sem se poškodovala na sindikalnem turnirju, kjer nam je bilo igranje na tovrstnih turnirjih izrecno prepovedano). Celo pot na tekmo v Novo mesto sem gleženj hladila z ledom. Na sami tekmi sem rahlo šepala, ko sem šla na servis, na mreži pa se je vse odvijalo tako hitro, da ni bilo časa za razmislek: sem skakala v blok in zaključevala žoge z udarcem – v glavnem nihče ni nič opazil. Celo zmagali smo. Nekaj podobnega se je zgodilo, ko sem poškodovala križne kolenske vezi na tekmi in sem, polna adrenalina, odigrala tekmo do konca, čez dva dni pa so me odpeljali v bolnišnico na nujno operacijo.

»Družabna kemikalija« se sprošča, ko širimo ali utrjujemo svojo družbeno mrežo, npr. ko sklepamo nova prijateljstva.» Mogoče so zaradi tega nekateri zelo aktivni na družbenih omrežjih, ker imajo tako občutek, da širijo mrežo svojih prijateljev. Saj večina od njih se zaveda, da so to vse lažni prijatelji, ampak je včasih imeti lažnega prijatelja v vsakem primeru boljše, kot ne imeti nobenega. Tudi, če se vam kdo nasmehne in se zavedate, da je ta nasmeh narejen in ne prihaja iz srca - je boljše, kot da vas sploh ne pogleda.

»Kemikalija varnosti« nam sporoča, da je naše početje ugodno za naše preživetje in naj ga nadaljujemo. Če je naš položaj v družbi ugoden in nam drugi izkazujejo spoštovanje, se »kemikalija varnosti« sprošča ves čas. Če svoj položaj varnosti dojemamo kot neugoden, pa je raven »kemikalije varnosti« nizka in posledično postanemo tudi bolj agresivni – v družbi se ne počutimo varne in odločimo se za tveganje, ki bi lahko spremenilo to stanje.« Predstavljajte si vedno zadovoljne direktorje, ki kar prekipevajo od ponosa, ki jih nosi njihov ego in veste mogoče zakaj? Zato, ker se jim vsi podrejeni tako lepo smehljajo, tako lepo zaželijo »dobro jutro«, tako se včasih delajo ponižne…S tem dajejo občutek varnosti njihovim šefom, ki se ob tem počutijo zelo pomembne. Pomislite, takrat, ko vam vse gre odlično v službi, se s tem sploh ne obremenjujete. V primeru, ko zaškripa: pride do prepira z enim sodelavcem, potem z drugim, pojavijo se zamere, zdi se vam, da vas nekateri čudno gledajo ali mogoče celo opravljajo – takrat naredite še večjo neumnost, postanete prav agresivni in naredite nekaj, česar drugače ne bi nikoli: poveste nekomu v obraz, kaj si mislite o njem, pri tem pa ne izbirate besed. Dejansko to storite samo zaradi tega dejstva, da bi si vrnili ta občutek varnosti, ki ste ga imeli v službi.

Obstaja še »motivacijska kemikalija«, ki se sprošča med naprezanjem do cilja. A se spomnite tega reka: »Ni važen cilj, važna je pot do njega.« Ta »motivacijska kemikalija« pri vas povzroča navdušenje v pričakovanju nagrade in vas motivira k naprezanju. Tako se športniki borijo za medalje, potem pa jih imajo obešene v garaži in jih včasih sploh ne pogledajo. Tako se učenci borijo za odličen uspeh, potem pa imajo ta spričevala nekje zložene v omari. Sama ne vem, če bi se še kdaj tako naprezala za nekaj. Zelo sem si prizadevala, da bi postala svetnica v šoli in zelo sem si želela, da bi prišlo do izdaje moje knjige. Svetnica sem že dve leti in knjiga je že v lektoriranju. Nekje jeseni bo. Upamo. Gledam svoje otroke: vsi, še najmlajši, hočejo imeti odlične ocene, čeprav jih sploh ne motiviram za to. Mogoče samo posredno. Še več. Ko sem gledala svojo starejšo hčerko, ki se je naenkrat odločila, da bo odlična v gimnaziji in se je učila še prejšnji vikend najmanj deset ur, da bi si izboljšala ocene, sem bila osupla. Večkrat sem ji rekla, da se ni treba tako mučiti za to, ona pa je vseeno vztrajala. In je dosegla svoje – postala je odlična. Druga hčerka me je presenetila z novico, da bo spet imela Zoisovo štipendijo. Na fakulteti. Včasih sama ne razumem, od kod jim je ta motivacija? Ali so za to krivi geni?

Sama se od vas zaenkrat poslavljam. Grem v Ukrajino…