A se spomnite mogoče romana Kradljivka knjig od Markusa Zusaka? Je ena lepših knjig, ki sem jih prebrala. Postavljena je v čas druge svetovne vojne in pripoveduje zgodbo Liesel Meminger, ki živi v nemški rejniški družini. Tam se znajde zato, ker njeno mater, komunistko, transportirajo v Dachan. Čeprav Liesel ne zna brati, na pogrebu svojega brata prvič ukrade knjigo – precej srhljivi priročnik za grobarje. Ko se s pomočjo svojega rejniškega očeta nauči brati, knjige postanejo njena strast. Drugi kradejo hrano za preživetje, ona pa krade knjige, ki jih nato med bombnimi napadi deli z drugimi. Živim v pretežno kmečkem okolju, ki ga krasijo brezmejne njive. Na teh njivah se po pravilih kmetijskega kolobarjenja menjajo različne kulture: koruza, pšenica in buče. Ko se vozim z avtom v septembru, kar gledam skozi okno, kje rastejo kakšne buče in že v glavi začnem kovati načrt, kako bom najlažje prišla do njih. Rabim samo eno bučo, za konec oktobra, za Helloween, ko bomo z otroki izrezovali iz nje oči in usta ter noter dali svečo. Da se bo ponoči že od daleč svetila in spominjala druge na ta čas, ko prihajajo krompirjeve počitnice. Mogoče bi rabila kar dve buči, ker bo ena buča lahko do tega časa že začela gniliti in potem ne bo več uporabna. Navadno do sredine septembra te buče ležijo lepo na zemlji in čakajo, da nekega dne pride kombajn in jih zmelje. Ravno to se zgodi , če dolgo odlašaš…Potem iz njih naredijo bučno olje. Ampak jaz ne rabim bučnega olja! Ker ga lahko kupim v trgovini. Buče pa ne morem… To se mi je že večkrat zgodilo in sem ostala brez buč. Potem sem v oktobru vse kmete vpraševala, ali mi lahko odstopijo kakšno bučo. A veste, kako je težko dobiti bučo na koncu oktobra? Skoraj misija nemogoče…Ko sem gledala sedaj, bom morala skočiti prek kar širokega jarka, da bom lahko prišla do buč. Tega očitno ne bom zmogla, ker me že nekaj časa boli koleno. Sicer bi to lahko rekla svojim otrokom, ampak jih nočem vpletati v svoje umazane posle. Saj me ne boste zatožili, a ne? To sem povedala samo vam… Ta načrt je odpadel. Skovala sem novega. Našla sem buče na drugem mestu, do katerih bi z lahkoto prišla. Čisto ob cesti so bile. Gledala sem tri dni na njih in nisem si upala ustaviti: včasih je bil avto za menoj, včasih pa kar cela družina s kolesi. Na četrti dan sem se odločila – danes bom. Počasi peljem mimo…In kaj zagledam? Polje zmletih buč. Že spet… Bi bilo utopično razmišljati, da bo po mojem prejšnjem članku, ko sem pisala o rožicah, naslednji dan zmanjkalo šopkov v Hoferju. Ker bi vsi moški šli tja kupovat cvetje za svoje ženske. Ampak pustimo se presenetiti. Mogoče po tem zapisu bom imela doma kar celo prikolico buč, ker mi jih bodo pripeljali prijazni kmetje. Upam, da ne berejo mojih blogov. Ker toliko buč res ne rabim. Lahko bi taisto bučo posadila sama, ker itak gojim razno zelenjavo na vrtu. Uspeva mi bolj slabo, ampak nekaj pa le je. To res obljubim. Da bom posadila bučo. Naslednje leto. Vprašanje je, če bo mi res zrasla. Tako velika, kot jo rabim. In še večje vprašanje je, če se bom tega resnično spomnila v aprilu. Ker vedno več stvari pozabim. Sem celo pozabila, kaj sem napisala v svoji knjigi in sem jo zato še enkrat prebrala. Sedaj pa berem knjigo v ruščini, ki jo je napisala Maye Musk, mama kontroverznega Elona Muska. Saj ste že slišali o tem, skoraj najbogatejšem Zemljanu, premoženje katerega ocenjujejo z 191,1 milijarde dolarjev? Je inženir, izumitelj, soustanovitelj in vodilna oseba družb Tesla, SpaceX, ki sedaj načrtuje misijo na Mars. Njegova mama je najbolj zaslovela kot manekenka pri 71 letih, ko si je pustila svojo naravno barv las – sivo. Čeprav se sprašujem, zakaj mama tako bogatega sina mora delati in ne uživa v zasluženem pokoju in varstvu mnogih vnukov? Če pa gledamo z drugega vidika – a ni to lepo, da ženska pri teh letih realizira svoje potenciale in uresničuje želje? Se pravi – nikoli ni prepozno za nov začetek!