V Veržeju so se poklonili Antonu Ostercu

Posebna priložnost je v soboto, 7. maja, privabila obiskovalce in goste v Veržej, saj so na trgu Slavka Osterca odkrili spomenik rojaku Antonu Ostercu.

Anton Osterc je bil eden izmed vidnejših in pomembnih sopotnikov generala Maistra in njegove vojske. Rojen je bil 1. maja 1894 v Veržeju, v zakonu pa sta se mu rodili dve hčerki, Cirila (por. Šepec) in Lovrencija (por. Gabrovšek), ki sta ob posebni priložnosti obiskali Veržej in odkrili spomenik njunemu očetu. Ko so k novemu spomeniku položili venec in ikebano, je župnik Jože Pozderec spomenik in tudi vse navzoče blagoslovil.

Vse prisotne je pozdravil in nagovoril župan Občine Veržej, Slavko Petovar. Pred mikrofon pa je stopil tudi slavnostni govornik dr. Alojz Šteiner, upokojeni generalmajor Slovenske vojske in podpredsednik prekmurskega društva General Maister Murska Sobota. Zbrane je nagovorila tudi predsednica Zveze društev General Maister, mag. Lučka Lazarev Šerbec.

Seveda na prizorišču niso manjkali parpori domoljubnih in veteranskih organizacij, župan in predsednik društva general Maister Veržej Drago Fras pa sta na trgu posadila tudi lipo.

Za kulturni program so poskrbeli Pihalni orkester KUD Muzika Križevci, Moška vokalna skupina KUD Slavko Osterc, Folklorna skupina Leščeček ter učenke in učenci OŠ Veržej. Program je povezoval Andrej Mernik.

Generalu Maistru je bil dodeljen kot kurir, kasneje pa je bil aktivno vključen v spopade

Nadporočnik Anton Osterc je bil rojen 1. 5. 1894 v Veržeju. Po poklicu je bil učitelj saj je na mariborskem učiteljišču maturiral leta 1913. 1. svetovno vojno je dočakal v Kobaridu kot enoletni prostovoljec v 26. domobranskem pešpolku in bil kasneje prerazporejen v 47. pešpolk v Gorici kjer je enoletno prostovoljstvo zaključil. Na fronti je zbolel in je bil poslan na zdravljenje v Opatijo.

Bil je tudi Maistrov borec. V začetku novembra 1918 je bil določen za poveljnika straže na Koroškem kolodvoru v Mariboru z nalogo, da vojakom v transportih z zahodne fronte, ki so se vračajo domov na vzhod, pobirajo orožje in ostali vojaški material kot tudi konje. Varovati so morali tudi skaldišča oziroma vagone pred plenjenjem - predvsem živil. Po razorožitvi zelene garde je bil dodeljen generalu Maistru kot kurir, kasneje pa je bil aktivno vključen v spopade, dobil je namreč ukaz, da z svojo enoto (vod) zasede Lučane kar so tudi uspešno izvedli. Padel je tudi v madžarsko ujetništvo. V Murski Soboti se je srečal z Jožetom Godino, ki mu je govoril o hrvaških legionarjih stotnika Jurišiča in ker se je srečanje zavleklo je prenočil v Murski Soboti. Zbudilo ga je razbijanje po vratih in madžarski vojaki so ga aretiral, med ujetniki je bil tudi stotnik Metod Rakuša. Ujetniki so bili odpeljani v huzarsko vojašnico v Sombathely. Iz ujetništva so čez nekaj časa pobegnili (februar 1919) in se vrnili v Maribor. Spomladi 1919 je bil določen za nadzor mejnega odseka Pernice-Sobote, po udoru v Labotsko dolino 2. 6. 1919 pa je ostal v St. Paulu kot poveljnik čete. Po končanih vojaških spopadih na Koroškem je bil dodeljen komisiji za ocenitev vojne škode kot vojaški zastopnik.