Po izdaji svoje prve knjige lani v avgustu so me mnogi spraševali, ali bom začela pisati svojo drugo knjigo in moj prvi odgovor je bil - seveda ne. Po nekaj mesecih sem začela razmišljati o tem, razmišljala sem mesec, mogoče dva, dokler nisem začela pisati … Nekako sem želela napisati hudomušno in lahkotno knjigo o vsem, kar se mi je zgodilo v življenju, pri opravljanju svojega poklica … In v takšnem duhu sem tudi začela svojo zgodbo. Potem je prišlo obdobje korone, ki kar ni nehalo … Naše življenje se je spremenilo do razsežnosti, o katerih prej niti nismo razmišljali. Pisala sem o tem. Mogoče zato, da ne bi pozabili, mogoče zato, da se to ne bi ponovilo. Človek hitro pozabi vse slabe stvari, ker možgani tako delujejo in hvala bogu, da je tako, ker drugače niti petdesetega leta ne bi dočakali. Prej bi umrli od vsega stresa in od vseh slabih stvari, ki se nam dogajajo v življenju. Ko smo mislili, da je korona nekaj najhujšega, kar se nam je lahko zgodilo, se je začela vojna. Rusija je napadla svojo sestro, Ukrajino, in to brez slabe vesti, celo ves čas je poskušala opravičiti svoje nizkotno dejanje. Napadla jo je kar tako, ker ima za vladarja bolnega tirana, ki s tem rešuje svoje otroške travme ali karkoli že. Ta brezsmiselna vojna traja že več kot 100 dni. Ukrajina se ne pusti. Ukrajina se ne preda. Ukrajina se bori za svobodo in neodvisnost svoje države. Vsak dan umirajo vojaki na obeh straneh, civilisti in otroci iz Ukrajine; ukrajinska mesta so porušena do tal, ukrajinsko in tudi rusko gospodarstvo sta v krizi. Zakaj??? Miniti bo moralo vsaj sto let in se zamenjati kar nekaj generacij, da bodo Ukrajinci to pozabili. In oprostili … A veste, da velikost Donbasa, kjer sedaj potekajo hudi boji, presega deset Slovenij? Nekateri pravijo, naj ga pustijo Rusom in potem bo mir. A bo res? A niso v zadnjih dnevih spet bombardirali Kijeva? Vi bi dali pol Slovenije Hrvaški ali Italiji? Ali Madžarski? Seveda, ne bi. Borili bi se. O tem sem tudi pisala. Na začetku sem mislila knjigo nasloviti Sanjski poklic, ker sem vedno imela v glavi besede nekega učitelja športa, ki je rekel, da ne obstaja nič boljšega v življenju: igraš nogomet z otroki in si za to še plačan. Seveda jaz ne igram z učenci nogometa in v zadnjih časih odbojke tudi nem … In tu ne gre za premoč, ki še vedno prisotna, ampak za možnost morebitnih poškodb zaradi mojega emšoja … Pozneje sem mislila knjigo nasloviti Mir, korona, vojna. Knjiga bo razdeljena na tri dele. Imela sem asociacijo (vem, da ne bi smela) na knjigo Vojna in mir Leva Nikolajeviča Tolstoja. Sedaj se odločam med naslovoma Življenje teče dalje in Življenje gre naprej. Svojo prvo knjigo sem poimenovala Življenje. Prvoten naslov je bil Slovenska rapsodija, ampak založnikom to ni bilo preveč všeč. Ko sem začela pisati svojo prvo knjigo, sem besedilo shranila kot dokument v Wordu pod imenom Življenje. In ravno ta naslov je bil všeč založnikom. Sedaj bi bilo pametno nadaljevati zgodbo, zato se odločam med tema dvema naslovoma. Bolj mi je všeč naslov Življenje gre naprej, ker se mi zdi bolj optimističen in veder. Ti da vedeti, da svoje življenje obvladuješ sam. Življenje teče dalje ti nekako nakazuje, da življenje samo teče oziroma gre mimo tebe in nanj nimaš vpliva. Hčerka me je vprašala: "Kdaj si sploh pisala, mama?" "Ob petih zjutraj..." sem ji odgovorila. Prva dva meseca od začetka vojne nisem mogla spati... Ko sem izdajala svojo prvo knjigo, sem mislila, da se mi v življenju ne bo zgodilo nič zanimivega več, ampak sem se zelo zmotila … Knjiga naj bi izšla že letos v septembru ali celo že prej pri isti založbi Primus. Zaključila sem jo že pred več kot mesecem dni, ravno na dan volitev. Zaključno poglavje naj bi bilo o tem, da bi lahko postala poslanka, pa nisem … Potem mi je urednica rekla, da bi bilo dobro, da bi še dodala to, kako me je zbil električni skiro in sem dodala še nekaj poglavij. Največ težav mi je povzročilo - upam, da res zadnje poglavje v tej knjigi - ki sem ga morala trikrat popravljati …