Imela sem blokado. Dva tedna nisem napisala nič. Enostavno nisem čutila potrebe po tem. Ko si bolan, nimaš apetita. Nisem bila bolna, ampak se nisem mogla spraviti k računalniku, klikniti na Word in začeti pisati… Nekateri pravijo: saj blog lahko piše vsak. Seveda, poskusite: vsak teden nekaj napišite, da bo smiselno in bo kazalo odziv vaših misli ali dejanj in potem to zavijte v celofan, ampak ne premočno – seveda pišem sedaj v prenesenem pomenu, če me razumete. Vsega kaj mislite, ne morete napisati, imate notranjo cenzuro, ki vam tega ne dovoljuje oziroma v to so vas prepričali drugi. Obstaja tudi zunanja cenzura, ki ima kar dolg seznam prepovedanih tem. Sedaj je malo lažje…Sem že začela…Saj ne bom pisala o prepovedanih temah in razburjala nekoga po nepotrebnem. Ne da se mi več boriti z mlini na veter. Na koncu vedno boljše potegnejo tisti, ki se nikoli ne izpostavljajo, ne govorijo, če jih kdo ne vpraša, niti slučajno ne povedo resnice in nikoli, ponavljam – nikoli ne povedo svojega mnenja, poleg tega se z vsem strinjajo oziroma dajejo takšen vtis da se…In nikoli ne pokažejo, da so jezni. To je skoraj bogokletno. Brala sem intervju z Zvezdano Mlakar, ki je vpraševala, zakaj pri nas ljudje vedno morajo vse pokvariti? Povejte mi, zakaj? Zakaj se morajo pokvariti dobre stvari? In zakaj morajo probleme zrasti iz ničesar? Ko se je začela vojna, sem brala knjigo nemškega pisatelja Patricka Suskinda Parfum. Govori o človeku, ki je znal razpoznati vonjave in narediti najboljši parfum na svetu, ampak sam že od rojstva ni imel svojega vonja in zato je ubijal nedolžna dekleta, ker je verjel, da se mu bo tako povrnil njegov lasten vonj. Nisem mogla prebrati te knjige do konca…Ugotovila sem, da sem jo že brala nekaj let nazaj…Ampak nisem nehala brati zaradi tega…Mislila sem: »V vojni vsak dan umirajo ljudje, jaz pa berem o nekakšnem obsedencu…« Upiralo se mi je… Tri mesece sem spala po pet ur, toliko sem bila obremenjena z delom, pisanjem knjige, humanitarno pomočjo in ukvarjanjem z ukrajinskimi begunci, da sem takoj zaspala, ko sem se ulegla v posteljo. Brez knjige. Sedaj ponovno začenjam brati, ampak mi ne gre…Še ne morem brati težkih knjig, ki nosijo v sebi sporočilo. Raje berem nekaj lahkotnega, recimo o tem, kaj si vse ženske zaupajo na ženskem WCju. Prav ste prebrali Knjiga se imenuje Ženski WC. Vojne pa noče in noče biti konec. Rusi spet bombardirajo veliki ukrajinski mesti Harkov in Odeso. Po srečanju Putina z Lukašenkom, se vsi bojijo, da bo Belorusija vstopila v vojno in se bo spet začelo obstreljevanje Kijeva, s severne beloruske strani. V Ukrajini so prepovedali rusko muziko, da bi jo javno predvajali. Brala sem komentarje nekaterih, ki jih je to tako razburilo. Ukrajina je v vojnem stanju, Hrvaška je med vojno tudi prepovedala izvajati srbsko muziko. Ne vem, kaj tako skrbi komentatorje, saj ne vedo niti ene ruske pesmi. Ampak ta gesta je nekatere bolj razburila, kot to, da v Ukrajini dnevno umira na stotine nedolžnih ljudi, med njimi so tudi otroci; da so več kot milijon Ukrajincev prisilno odpeljali v Rusijo in jih bodo naselili vsepovsod vključno s Sibirjo, nekatere ukrajinske sirote celo prodajajo v seksualno suženjstvo. Zaradi tega se ne razburjajo in nekakšni laiki govorijo o kulturi, da se je ne da mešati z vojno. Saj se ne, ampak morajo razumeti, da je država je v vojnem stanju, ki ne dopušča razvoja kulture in da je to je zgolj začasen ukrep. V svojem zadnjem nagovoru je še papež opozoril, da se ljudje ne smejo navaditi na vojno in da sprejeti tega, kot nekaj normalnega. To ni normalno!!! Posebej v današnjem času. Šli smo na koncert Jamale, zmagovalke Evrovizije v letu 2016. v Sveti Trojici. Otvorila je Trojica fest 2022. Prisotnih je bilo ogromno Ukrajincev, ki so prišli iz cele Slovenije. Zanimivo, da je to bil prvi koncert Jamale skupaj z njenim bendom v tujini. Sledila bosta še dva koncerta: V Santa Cruz de Tenerifu in v Amsterdamu. Bile smo v majicah našega društva, z ukrajinskimi zastavami. Podarili smo Jamali venček iz lavande ter šopek. Ob zvokih njenih pesmi, posebej ob tisti pesmi, v kateri poje o Krimu, so se marsikaterim ukrajinskim ženskam orosile oči. Spomini so prišli na plan. A veste, da nekatere ukrajinske ženske zberejo pogum in se odpravijo na zmenke s svojimi moškimi v Ukrajini, ki jih pričakajo ob meji? Strah jih je, da se ne bodo smele vrniti. Strah jih je potovanja. Strah jih, da ne bodo imele dovolj goriva. Ampak vseeno gredo in se vračajo…