Pohod po poteh kulturnih buditeljev

Ob praznovanju 3. občinskega praznika občine Ormož je Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož v sodelovanju s Planinskim društvom Maks Meško Ormož organizirala Pohod po poteh kulturnih buditeljev. V soboto, 11. junija, smo se tako odpravili v kraje, kjer so bili rojeni oziroma so živeli pomembni kulturniki. Preteklo leto smo ob isti priložnosti spoznali pesnika Stanka Vraza in pisateljico Erno Meško ter obiskali Cerovec Stanka Vraza in Lahonce, tokrat pa smo se podali v Vodrance in na Kog.

S pohodom smo pričeli pred spominskim obeležjem na Flegeričevi domačiji, izhodiščni točki Flegeričevega pohoda, ki se vsako leto od leta 2003 izvede na ivanjsko nedeljo, in ima krajšo ter daljšo pot. A mi smo šli po svoje. Naš vodič, Tonček Luskovič, nam je podrobno predstavil zanimivega pesniškega boema, poliglota in prevajalca, Božidarja Flegeriča, in tudi njegovega pravnuka Janka Klanjčarja, ki nam je razkril skrivnosti Flegeričevega potomstva.

Večni popotnik slovenskih goric

Božidar Flegerič, nenavadni človek z izjemno nesrečno usodo, je bil rojen 30. januarja 1841 v Vodrancih. Bil je odličen učenec, po zaključeni gimnaziji v Varaždinu je na graški univerzi končal študij klasične filologije in slovanskih jezikov. Po končanem študiju je postal suplent na gimnaziji v Osijeku. Zaradi razočaranja nad družbenimi razmerami takratnega časa se je začel vdajati pijači. Ker je zanemarjal učiteljske dolžnosti, so ga odpustili in vrnil se je v domače Vodrance, kjer se je počutil nesrečnega in izgubljenega. Talent, ki je v začetku mnogo obetal, se zaradi bednih življenjskih razmer ni v popolnosti razvil. Leta 1880 je izdal Grajenske pesmi, poimenovane po potoku Grajena, ki teče skozi Ptuj. Med poznejšimi cikli so nastale še Krčevinske potočnice. Svet njegove lirike so vinorodne gorice, Prekmurje in Međimurje, opevane teme pa lepote narave, domovinska ljubezen, svoboda in izgubljena mladost. Poleg preprostih kitic je pisal tudi sonete in gazele. Oblikovno so nanj vplivali Prešeren, Jenko, Stritar in Gregorčič, visoko je cenil in posnemal Stanka Vraza. Pisal je o pomembnih možeh svojih krajev, ne da bi dosegel uspehe izven domačih krajev. Napisal je življenjepis pesnika Štefana Modrinjaka (1881), rodoljuba dr. Štefana Kočevarja (1890), pedagoga Davorina Trstenjaka (1898), katerega mladinsko poučno povest V delu je rešitev je prevedel v slovenščino (1894), jezikoslovca Frana Miklošiča in še nekaterih drugih. Govoril je sedem jezikov, največ pa je prevajal iz hrvaščine, angleščine in italijanščine. Njegovi sodobniki so ga označevali kot na pol kmeta, na pol gospoda, kot cestnega postopača z debelo palico in z originalnim Byronom in Dantejem v raztrganem žepu suknjiča. Do svojega 66. leta skoraj ni bil bolan. Duhovna čilost ga do zadnjih ur ni zapustila. Bolehal je samo tri tedne in kljub temu, da je bilo nemirno njegovo življenje, je 9. junija 1907 mirno umrl. O smrti so poročali številni slovenski časniki. Pokopan je na vrhu hriba na kogovskem pokopališču.

Pot, po kateri nas je vodil izjemni poznavalec zgodovine kraja, ljudi in življenja na teh obronkih goric, Tonček Luskovič, smo nadaljevali proti Kogu. Široko odprtih oči smo opazovali po dežju ozelenelo in bohotno naravo, se čudili Tončkovemu znanju, spoznavali domača in stara poimenovanja krajev in izvedeli marsikaj novega, med drugim tudi, da je nekoč na potoku Trnava, od Koga do Središča ob Dravi, stalo 7 mlinov. Na poti do rojstne hiše našega pesnika, pisatelja in prevajalca Božidarja Flegeriča, ki še danes stoji vzhodno od domačije, kjer smo se zbrali, smo videli nasad ekologa in pisatelja Borisa Kolarja, ki šteje okrog 200 avtohtonih sadik slovenskih sadnih sort.

Turistično društvo Kog je pred kratkim postavilo informacijske table ob kogovskih pohodniških in kolesarskih poteh, ki obiskovalce obveščajo o naravnih, zgodovinskih in kulturnih znamenitostih. Tako smo si na eni od tabel prebrali tudi opise ptic, ki jih je prispeval Marko Zabavnik in zgodbo o kapeli s časovno kapsulo.

Spomnili smo se tudi znane Kogovčanke, pred časom umrle slikarke Rozine Šebetič, ki jo je ljudska zdravilka Ana Košarka rešila zanesljive smrti, zato v oporoki svoj slikarski opus podarja Košarkini hiši.

Po poti nam je Tonček Luskovič, domačin in avtor izjemne monografije »Kog«, pripovedoval o zgodovini in znamenitostih Koga z okolico, vse od 12. stoletja dalje. Dotaknili smo se tudi tragike druge svetovne vojne. Ker je aprila 1941, kot tudi ob koncu vojne leta 1945, Kog bil obkoljen, obstreljevan in požgan, tukaj ne najdemo nobene stare arhitekture, s slamo krite hiše, klečaje ali zidanice, ki bi pričala o preteklosti. Iz obdobja NOB-ja je ohranjenih nekaj bunkerjev, ki so označeni z informacijskimi tablami, a jih zaradi odmerjene dolžine poti in trajanja pohoda, ki sta bila prilagojena pohodnikom z manj fizične kondicije in družinam z otroki, nismo obiskali. Iz istega razloga smo izpustili tudi obisk domačije pisatelja in narodnega heroja Jožeta Kerenčiča.

Spoznali marsikatero skrivnost, tudi Košarjev ljubezenski trikotnik

Pohod smo zaključili z ogledom in spoznavanjem Koga. Premikali smo se od kužnega znamenja, pošte in avtobusne postaje do šole, cerkve in spominskega obeležja Maistrovim borcem s Koga. Spoznali smo dolgo in pestro zgodovino obnovljene Košarkine hiše, ki je bila zgrajena leta 1938 in razkriva za tiste čase prevratno zgodbo ljubezenskega trikotnika vdove Filomene Zenkovich, mladega učitelja Roberta Košarja in negovalke bolne žene Ane Ackerl, kasneje poročene Košar. Ogledali smo si šiponovo klet, etnološko zbirko v notranjosti hiše in tematske razstave.

Kot se prijetno utrujenim pohodnikom pritiče, smo druženje zaključili s pogostitvijo izpod pridnih rok kmečkih žena Koga in z degustacijo žlahtne kogovske kapljice ter se zadovoljni s kvalitetno preživetim sobotnim dopoldnevom vrnili domov.

Bilo je enkratno, lepo in poučno. Sklenili smo, da bomo tradicijo druženja z ormoškimi planinci nadaljevali in bomo vsako leto ob praznovanju občinskega praznika s pohodom obiskali drug kraj in spoznali vsaj enega od pomembnih krajanov!

Se vidimo naslednje leto ob ponovni priložnosti odkrivanja lepot in kulturnega bogastva naših krajev.

Zapisala: Marijana Korotaj, Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož
Foto: Arhiv Knjižnice Ormož