Na Kreti je mojemu možu prodajalec sadja rekel, da je hero, ker je bil vsak dan z drugim otrokom in na vprašanje: kolilo jih ima – je odgovoril, da pet. Kateri moški pri zdravi pameti bi želel imeti toliko otrok? Edino, če je junak... Da bi šli v Grčijo sem ga komaj spregovorila. Za tvojega Abrahama smo šli na Tenerif, nočem iti letos na Hrvaško. Pozneje sem se seveda ugriznila v jezik – čakalo me je presenečenje – potovanje v Ameriko, ampak sem zaželela vrabca v roki – in sedaj smo na Kreti v Grčiji. Kdo bi si mislil, da me bo pri pristanku na letališče Xania začela tako strašno boleti glava in ta bolečina ne bo ponehala ter se bo stopnjevala do večera z bruhanjem. Mamica, ti je všeč hotel? so me vprašali otroci, jaz pa sem iskala z očmi samo posteljo, na katero bi se ulegla in potem tam preležala pet ur, ne da bi se odzivala na veselo čofotanje otrok v bazenu in na kosilo, ki so ga pripravili. Ravno zdaj v Grčiji mi mora nagajati ta migrenski glavobol, ki me doleti enkrat na dve leti! Otroci z možem so raziskovali obalo, jaz pa sem ležala v temni sobi z mokro brisačo na glavi. Proti večeru sem se prisilila, da bi vstala in smo se odpravili jest. Otroci so žvrgoleli in so si izbirali, kaj bodo jedli, jaz pa sem trgala krajec grškega kruha… Naslednji dan sem bila kot prerojena. Zjutraj sem se želela iti kopat v hotelski bazen, ampak sem zagledala napis, da se odpira komaj ob desetih. O, šment. Zbudila sem otroke in moža. Malo bi še ležali, mamica. A ste prišli v Grčijo počivat? rekla jim je tista, ki je cel prejšnji dan preležala v postelji. Izbrali smo lepo plažo s presenetljivo poceni ležalniki (za dva skupaj s senčnikom smo dali samo sedem evrov). Tudi hrana in pijača ni bila dražja kot pri nas v gostilnah. Vsak dan smo šli ven jest, dokler starejši hčerki ni postalo slabo od kozic v omaki. Ampak to so bile malenkosti… Kreta je preprosto mistično lepa – kot domovina cvetoče minojske kulture in zibelka evropske civilizacije. Je največji grški otok, kjer rastejo dišeče limone, oljčne nasade in vinograde. Je počitniški raj z enim kilometrom dolgo slikovito obalo in kar nekaj dvatisočaki. Vsak večer smo raziskovali skrite kotičke Krete. Vse je bilo drugačno, kot smo mi bili vajeni: hiše so skoraj z ravnimi strehami, ni takšne poti ob obali, kot je na Hrvaški, ker je gorska pokrajina. Po gorah tekajo številne koze. Morje je bilo v večini valovito in to je bilo otrokom neznansko všeč, ne glede na to, da je prvi dan možu odneslo očala in hčerko vrglo s takšno močjo na kamen, da se je urezala. Da ne pozabim omeniti nešteto mačk, ki so se sprehajale po mestu. Prvi dan smo jih našteli 67, potem smo kar nehali šteti. Obstaja prav ograjen prostor samo za mačke v bližini obale. Zanimivo, da je za avtomobile, med katerimi so pravi zgodovinski eksponati – tako stari, rjavi in zdelani - primanjkuje prostora, za mačke ga pa ni škoda. Večinoma so bile vse mačke grde, suhe, z motnimi očmi, ampak tam so to svete živali: vsi jih božajo in so nad njimi navdušeni. Ko sem v restavraciji rekla Ššš mački, ko je prišla k naši mizi, so me vsi pogledali, kot če bi rekla kaj bogokletnega…Nekateri jih hranijo kar z rok ali jim dajejo krožnike pod mizo z ostanki hrane. V nekaterih tavernah je na vsaki mizi stala plastična posoda. Prvo sem mislila, da je to razkužilo za roke, potem ko sem z njim pošpricala dlani, sem videla, da je to gel. V bližini nisem nikjer zasledila vode in sem ga počistila s papirnatimi robčki. Še zdaj mi ni jasno, zakaj ti geli stojijo na vsaki mizi, kot vaze. Zaljubila sem se v grško hrano, doma od zdaj naprej bom jedla samo grško solato. Poskušali smo grško musako iz jajčevcev, vse vrste morske hrane, tzadziki, gyros, mezedes… Cel teden sem se poskušala naučiti pozdraviti v grščini in sem se vedno zmotila: kalimeri (upam, da sem prav napisala…) Vsepovsod sem videla napise v ruščini, s katerimi sem prevajala čudne grške besede. Saj niso bile čudne besede, ampak črke grške abecede, ki jih nismo mogli prebrati. Obiskali smo grško pravoslavno cerkev in si ogledali ponudbe v več turističnih agencijah. A gremo pogledat Heraklion? vprašam otroke. Ne, mama, vroče je. A gremo pogledat zanimive vasice ali obalo z roza peskom? Vodni park bi…A ja. Po treh dneh, ko jih razburkano in valovito morje že ne zanima tako zelo, se odpravimo v vodni park z dvonadstropnim avtobusom. Peljemo se uro in pol, ampak to sploh ni problem za otroke, ker so polni pričakovanj. Sama sem že na prvem toboganu potegnem po dlani in se mi še zdaj vidi rana. Po dveh naslednjih toboganih moja vznesenost mine in se posvetim spustom po divji reki ter lebdenju v ležerni reki. Otroci z možem pa so v roku sedmih ur preizkusili vse tobogane, tudi najbolj smrtonosne. Saj niso tako nevarni, ampak so tako izgledali. Vsaj zame. Hvala, ne. Na tem potovanju sem si želela odklop, ampak ni bilo tako enostavno. Telefonski klici, elektronska sporočila v zvezi z organizacijo humanitarnega koncerta in prijavo le tega na upravi enoti ter ogromno birokratskih opravil, povezanih s tem, mi niso dali miru. Po treh dneh sem se že naveličala ležanja na plaži (ne vem, kako ljudje zdržijo dva tedna skupaj) in že komaj čakala vrnitve domov in dela…Prav ste prebrali – dela…