Zdaj sem si malo odpočila. Humanitarni koncert »Za Ukrajino – z ljubeznijo« je mimo. Dva meseca priprav in načrtovanja…In potem res trdega dela. Skoraj nikoli ne pišem komentarjev na facebooku in na njih ne odgovarjam. Peljala sem se z vlakom iz našega dvodnevnega izleta na morje z Ukrajinci in sem bila jezna. Jezna na cel svet. Ker se je en moški z električnim skirojem zaletel vame, me je podrl in pobegnil s kraja nesreče…Ker sem bila cela v podplutbah in praskah…Ker me je vse bolelo in sem se težko premikala. Nisem imela knjige, zato sem se posvetila telefonu. Kdo bi si mislil, da se iz pisanja komentarjev potem razvije tako plemenito dejanje, kot humanitarni koncert? Želele smo pomagati ukrajinskim ženskam, da bi koristile enkratno denarno pomoč od države za nakup šolskih potrebščin, izpolnile smo vloge. Ampak smo izvedeli, da jim to ne pripada. Klicala sem v Ljubljano. Kako da ne? Ne, ne morejo tega koristiti. In potem se je iz tega rodila ideja, da s koncertom zberemo denar za šolske potrebščine ukrajinskih otrok z začasno zaščito. Sledila je prošnja na občino in čakanje, čakanje…Potem smo dobili dovoljenje in datum. Zakaj nedelja, julij? Nekateri so rekli, da je nedeljah Ljutomer mrtvo mesto. Nismo imeli izbire. Smo bili srečni, da so nam sploh dovolili predstaviti se. Potem se je začelo iskanje glasbenikov. Slabo nam je kazalo in sem že mislila vse odpovedati ali prestaviti na jesen, ko ne bo toliko dopustov in ko bomo imeli več časa za priprave. Potem so se nam javili Oktet Arion in so se začeli javljati tudi drugi. Dobili smo šest slovenskih in dve ukrajinski izvajalki. Koncert bo! Domislili smo se tudi stojnic s hrano in izdelki. Začela sem iskati ženske, ki znajo šivati, kvačkati, slikati in sem jih opremila z materialom. Potem smo se dogovorili, kdo bo kaj dobrega pripravil za jesti in tudi smo se odpravili skupaj nakupovat ali smo jim odpeljali živila. Logistično je vse dosti bolj zapleteno, ker večina teh žensk nima vozniškega izpita. Sestavljali smo vabila s programom, pri oblikovanju nam je s svojimi avtorskimi risbami pomagala Ukrajinka, ki živi na Nizozemskem. Delili smo letake, lepile smo plakate. Na občini so nas, popolne laike, zasuli z ogromno papirologije, o kateri nisem imela pojma, da obstaja. A imate dovoljenje za hrup? Nimamo. A imate redarje? Nimamo. A ste obvestili gasilce? Ne. A ste javili v ZD Ljutomer? Ne. Kako boste poskrbeli za higieno? In še. In še. Ko smo po desetih obiskih na občini vse uredili, sem bila prav srečna. In sedaj vidim, da ni bilo zaman. In prav ugotavljam, da so vsi ti papirji bili zelo pomembni. Vse je to bilo še oteženo s tem, da sem takrat, ko je bilo treba vložiti uradno vlogo, bila na Kreti v Grčiji in s tem vsem se je morala ukvarjati moja prijateljica. V zadnjih dnevih sem pisala tekst in sem korigirala zadeve. Odločila sem se, da ne bom pisala zelo čustveno, ker bi se lahko zgodilo, da bi se razjokala na odru. Čakala sem na svojo naročeno obleko, ki ni in ni hotela priti po pošti. Prišla je v soboto, tik pred dvanajsto uro, koncert pa je bil v nedeljo. Ugotovila sem, da je predolga zame in potrebujem čevlje s peto ali jo moram spodaj odrezati. Izbrala sem čevlje s peto in sem se odpravila po nakupih. Na srečo mi jih je uspelo najti in sem z veseljem spila kavico s prijateljicami v kavarni pri trgovini. Ko sem se potem pripeljala domov, nisem našla vrečke s čevlji, ker so ostali na tleh v kavarni…Podobna zgodba se je zgodila z novimi uhani, ki sem jih pozabila doma na hladilniku in tik pred koncertom mi jih je pripeljala hčerka. Na začetku so ljudje bili zadržani glede hrane, potem je je zmanjkalo. Za boršč nismo imeli več krožnikov in žlic, znašli so se s kozarci. Obisk ljudi je bil precejšen glede na to, da so bile dirke, da je bil klovn v parku in igre na vodi na bazenu. Lahko bi bilo več ljudi in več uradnikov, ampak smo bili zadovoljni. Obiskal nas je tudi veleposlanik Ukrajine v Sloveniji. Muzikantje so se dobro odrezali, sama sem vodila program v paru z našim znanim voditeljem in mislim, da za prvič ni bilo tako slabo. Strašno so me bolele noge od novih čevljev in po zaključku koncerta sem se kar bosa sprehajala po trgu. Z izkupičkom smo bili kar zadovoljni. Upam, da bo našim ženskam to pomagalo. Zelo so se potrudile in so naredile prav čudovite izdelke ter skuhale odlično hrano, čeprav sama nisem poskusila niti grižljaja. Nisem bila lačna in nisem hotela po svoji nerodnosti slučajno umazati obleke. Če pogledam nazaj: smo storili nekaj napak, ampak v celoti nam je uspelo! Celo TV SLO 1 je pripravila prispevek o našem koncertu. In Radio SLO. In radio Maxi. Še enkrat bi se rada zahvalila za donacijo družbama Teo-Ten in Mlinopek, Marti Kos, kandidatki za predsednico države, Damjanu Bogdanu, Matevžu Rostaheru in Rudolfu Dominiku, podjetju Segrap za vstopnice za Bioterme, Bevogu, Vinu Kolbl, Sadjarstvu Trstenjak in Davidemu hramu ter mnogim drugim. Enega projekta je konec…Danes nas še čaka predstavitev našega društva Svobodna Ukrajina na Glavnem trgu v Ljutomeru. Potem pa že začenjamo z novim projektom in to bo: različni tečaji in delavnice za otroke v novem mladinskem centru. Nam bo uspelo?..