Odkar je prišla k meni moja sestra iz Ukrajine, so pri meni začele rasti hišne rastline, ki so po navadi hirale od pomanjkanja ljubezni in zalivanja. Na vrtu mi je prvič po petnajstih letih začela rasti paprika, ki je navadno zrasla samo v velikosti treh centimetrov. Saj vem, da papriko je treba zalivati. In rože tudi. Ampak tega nisem utegnila oziroma sem se jim premalo posvečala. Nekako niso bili na moji prioritetni listi. Petindvajset pet let sem poskušala igrati vlogo pridne gospodinje, ker to pravzaprav nisem. Kot prava novopečena Slovenka sem nasadila rože okoli hiše, ampak po večletnih neuspelih poskusih jih je zamenjala zelena trava. Rastejo mi samo trajnice in še to bolj slabo. Glede tega priznam svoj poraz. Občudujem pa ženske, ki skrbijo za svoje rože in imajo doma skoraj botanični vrt. Zame je to znanstvena fantastika. Kar se tiče kosila – sem ga imela vedno pripravljenega - je čisto res - in to nazadnje ob enih. Ker otroci so me vedno spominjali s skritimi pobegi v shrambo in iskanjem keksov, da so lačni in jim je treba dati jesti. Ali so prihajali v kuhinjo in vohali: kaj bo danes dobrega za kosilo. Ampak sedaj sem res nekaj mesecev prav uživala v tem, da mi tega ni bilo treba delati. Večino gospodinjstva, posebej med tem, ko sem delala, je prevzela moja sestra in ni mi bilo treba razmišljati, kaj naj skuham v roku pol ure, ki jih imam na razpolago, za pet ali včasih za sedem do devet ljudi. Moji otroci imajo najraje ukrajinske jedi in me včasih kar po mesecu dni prosijo, da bi jim jih naredila. Seveda jim ustrežem, ko imam čas in pravo voljo. Ne govorim o boršču, govorim bolj o varenikah, pelmenih, pirožkah in čeburekih. Za vso to hrano ne potrebuješ dosti denarja in živil, glavna sestavina je moka, ampak - mesiti testo - to mi vzame kar nekaj časa…Nedvomno dati meso v pečico in skuhati testenine vzame dosti manj energije, kot izdelava 200 malih pelmenej. Letos smo se prvič predstavili na predstavitvi društev z našim novoustanovljenim društvom Svobodna Ukrajina. Imeli smo zelo bogato stojnico z ročnimi izdelki naših žensk, s zastavo in umetniškimi slikami. Odločila sem se, da bom gostom ponudila nekaj za pod zob in da spečem nekaj najlažjega od vseh ukrajinskih jedi – pirožki s kartoškoj. Ker na humanitarnem koncertu nam je zmanjkalo hrane, sem se odločila, da jih bom spekla kar šest porcij, okoli devetdeset komadov v velikosti človeške dlani. Za pripravo testa, lepljenje in valjanje sem porabila kar tri – štiri ure časa. Nekaj smo jih spražili doma, nekaj pa smo pražili kar na Glavnem trgu na indukcijski pečici. Bilo je zanimivo opazovati ljudi, ponujati ljudem hrano in razlagat recept. Ne glede na utrujenost, sem poskušala ostati vedra in nasmejana. Videla sem mnogo znanih in malo manj znanih obrazov. Vsi so bili veseli, vsaj tako je izgledalo. Saj ne moreš stati pri stojnici in biti zamorjen. Od takšne stojnice bi obiskovalci pobegnili. Na sebi smo imele oblačila v narodnem ukrajinskem stilu in je to zelo lepo izgledalo. Bluze z ročno našitim vzorcem križ – kraž v rdeče – črni ali modro in svetlo modri barvi se imenujejo višivanke in jih Ukrajinke zelo rade nosijo. In ne samo Ukrajinke. Minilo je. Kar oddahnila sem si. Ljudje smo zanimiva bitja: se veselimo nekih dogodkov, potem smo najbolj srečni, ko vse to mine… Nisem imela več energije za koncert, raje sem se posvetila branju knjige od Urške Klakočar Župančic, naše predsednice Državnega zbora, ki se imenuje Gretin greh. Prav uživala sem v branju…